Zdravje in dobro počutje

Pes in delo – delo in pes?

Pišeta: Iris Smolkovič in Eva Boštjančič

Članek je bil objavljen v reviji Panika, letnik 18, številka 1, stran 40–42

Včasih so imeli pri hiši psa predvsem zato, da jih je čuval pred nepovabljenimi gosti. Danes imamo pse, ki poleg varovanja opravljajo vrsto drugih nalog, med drugim pomagajo invalidom pri gibanju, starejšim pri zadovoljevanju potrebe po bližini, otrokom kot vzpodbuda pri šolskem učenju. Biti lastnik psa pomeni odgovornost in užitek hkrati. Njegova vsakodnevna potreba po sprehodih nas vleče v naravo ali med ljudi, pri čemer lahko kot lastniki doživljamo sprostitev, aktivno preživljamo prosti čas in spoznavamo nove ljudi. V članku bi radi predstavili različne vloge, ki jih lahko pes zaseda v našem življenju in so povezane z delom. Nekatere izkušnje sva črpali iz najine dolgoletne predanosti, ljubezni in dela s psi, druge informacije iz znanstvenih in strokovnih člankov, predstavili pa bova tudi ugotovitve raziskave, ki sva jo izvedli pred dvema letoma.

Vse se začne v družini, pravijo. Tudi učenje določenih navad, odnosa do drugih živih bitij, oblikovanje vrednot. Majhni otroci lahko psa vidijo kot ljubkovalno igračo, kot člana svoje družine in tudi kot eno prvih živali v življenju, s katero lahko navežejo pristen stik. Pri skrbi za štirinožca, kot je na primer skrb za vedno svežo vodo, krtačenje, redno sprehajanje, lahko že zelo zgodaj pomagajo staršem in s tem vsakodnevno dobivajo in utrjujejo delovne zadolžitve, oblikujejo odnos do živali ter s tem do vseh živih bitij. Najstniki sprehod s psom izkoristijo za kratek ‘pobeg’ izpod nadzora staršev ali se nanj ‘obrnejo’ takrat, ko potrebujejo bližino nekoga, ki jim lahko ponudi toploto in nežno ter brezpogojno in brezbesedno oporo. Pes v družini pa lahko pričakuje tudi, da je po več ur sam doma, saj družinski člani čez teden hodijo v službo, otroci v šolo. Zato je ob današnjih delovnih navadah, ko delovnik pogosto traja več kot osem ur, imeti psa tudi odgovornost. Pes je živo bitje, ki potrebuje redne sprehode (zaželeno vsaj vsake 4-6 ur), svežo vodo, hrano. Večina lastnikov se tako sooča z vprašanjem, kaj narediti s psom, ko so v službi. Le redka slovenska podjetja so tako fleksibilna, da je spremstvo psa sprejemljivo. Na Švedskem (Norling in Keeling, 2010) so s telefonsko anketo med lastniki psov ugotovili, da 73 % lastnikov pusti psa med delovnim časom doma, 16% ga pripelje s seboj v službo ter 11 % pelje psa v dnevno varstvo. Čeprav psa ponavadi ne puščajo doma samega več kot šest ur, si kar 53 % lastnikov želi, da bi lahko psa vzeli s seboj na delovno mesto.

Leta 2012 sva izvedli prvo slovensko ekploratorno raziskavo o vlogi psa na delovnem mestu (Boštjančič in Smolkovič, 2012), v kateri je sodelovalo 24 zaposlenih, ki občasno ali redno s seboj na delovno mesto pripeljejo tudi psa. Ugotovili sva, da je v naših organizacijah politika dovoda psa na delovno mesto odvisna predvsem od področja, na katerem organizacija deluje. Do psov so ponavadi bolj odprti delodajalci, katerih zaposleni nimajo veliko neposrednega dela s strankami oz. tisti, za katere ni potreben poslovni stil oblačenja. Nekatere organizacije (ali najemodajalci poslovnih prostorov) tudi jasno opredelijo, kateri poslovni prostori so psom prijazni ter v katere psi nimajo dostopa, kot so npr. soba za sestanke, jedilnica, stranišča. Na ta način omogočimo normalno gibanje tistim zaposlenim, ki jim pasja družba ni prijetna ali ki so alergiki. Določi se tudi prostor, na katerem lahko psi opravljajo potrebo in se ob njem namestijo ustrezni smetnjaki ter pribor za čiščenje (Boštjančič in Smolkovič, 2012).

Tako najine ugotovitve kot ugotovitve drugih avtorjev, ki so se ukvarjali s to tematiko, kažejo, da je prisotnost psov na delovnem mestu povezana z nižjim stresom in boljšim zdravjem zaposlenih (Barker idr., 2012; Wells in Perrine, 2001a), kar pomeni nižji delež bolniške odsotnosti z delovnega mesta. Dovoliti psom vstop na delovno mesto lahko tako predstavlja ugodno intervencijo, ki potencialno izboljša tudi organizacijsko zadovoljstvo (Barker idr., 2012; Boštjančič in Smolkovič, 2012; Wells in Perrine, 2001a). Organizacije se vse bolj zavedajo pomena zadovoljstva in pripadnosti zaposlenih ter zaznane organizacijske podpore (Allen in Meyer, 1990; Aube, Rousseau in Morin, 2007; Barker, 2005; Eisenberg, Huntington in Sowa, 1986). Na zaznave zaposlenih o delovnem mestu lahko vplivajo mnogi dejavniki (Abbot, 2008; Falkenburg in Schyns, 2007; Foote, Seipel, Johnson in Duffy 2005; Jain, Giga in Cooper, 2009) in eden od teh je lahko prav dejstvo, da so psi dobrodošli na delovnem mestu, kjer lahko pozitivno vplivajo tudi na produktivnost zaposlenih (Barker idr., 2012; Boštjančič in Smolkovič, 2012). Poleg tega so psi znani spodbujevalci socialnih interakcij (Eddy, Hart in Boltz, 2001; Guegen in Cicotti, 2008; Mader, Hart in Bergin, 1989; McNicholas in Collis, 2000), zato pozitivno vplivajo tudi na organizacijsko klimo (Barker, 2005). Hkrati lahko privabljajo stranke (Norling in Keeling, 2010). V eni od Barkerjevih študij so zaposleni poročali, da imajo od psov na delovnem mestu korist tudi zaposleni brez psov. Ti so recimo prosili sodelavce – lastnike, ali lahko peljejo njihovega psa ven med odmorom. Medtem, ko so vzeli psa in ga vrnili, so potekale pozitivne izmenjave med sodelavci. Dostavljanje pošte je včasih potekalo tako, da je pes vlekel voziček s pošto, kar je spet zagotavljalo priložnosti za pozitivno interakcijo in komunikacijo s sodelavci (Barker, 2005). Na tak način psi prispevajo k bolj sproščeni in neformalni atmosferi (McCullough, 1998). Si predstavljate profesorja, ki ima med predavanji in v svojem kabinetu psa? V eni od študij se je pokazalo, da študentje zaznavajo takega profesorja kot bolj prijaznega in njegov kabinet kot udobnejšega (Wells in Perrine, 2001b).

A pri vsem skupaj je potrebna določena mera previdnosti, kritičnosti. Srečevanje vedno novih obrazov je za marsikaterega psa preveč stresno, zato se naj ta ugodnost omogoči le nadpovprečno socializiranih in prilagodljivim psom, ki niso moteči. Zaželeno je tudi zavarovanje za odgovornost proti tretji osebi (Marble, 2013), saj vemo, da so vsi psi kosmati za ušesi. Upoštevati je treba tudi sodelavce z alergijami in se zavedati, da vsi niso pasji navdušenci ali jih je psov celo strah (Norling in Keeling, 2010), tako da morajo imeti  možnost, da se psom povsem izognejo.

Psi ustvarjajo tudi nova delovna mesta. Vedno več je pasjih sprehajalcev in pasjih vrtcev, ki ponujajo lastnikom, da za njihove pse aktivno skrbijo v času njihove odsotnosti od doma – to je lahko nekaj urno, vsakodnevno (v času službe) ali večdnevno varstvo (v času dopustov). V ZDA poznajo tudi poklic ‘dog runner’, v katerem se združuje ljubezen do teka in do psov. Dog runner pride po psa nekajkrat tedensko in ga ne odpelje na sprehod, temveč na pasji tek. Odpirajo se pasje pekarne, trgovine in hoteli. Vse bolj priljubljeni in iskani so tudi t.i. »šepetalci psov«, ki prevzgajajo pse lastnikov, ki so pri vzgoji zašli ali se je sploh niso lotili. Zasledimo pa tudi izraz pasji psiholog, ki se poleg vedenjskih sooča tudi s čustvenimi in drugimi težavami psov. Tudi pri psih poznamo različne vrste anksioznosti (ena bolj znanih je separacijska anksioznost), hiperaktivnost, agresivnost in celo depresivnost, obsesivno kompulzivno motnjo idr. To pa kaže na to, kako zelo so se psi prilagodili človeški družbi.

In še vprašanje za na konec – ali veste, kdo je PSIholog po mnenju ene od prvošolk? Človek, ki razvaja pse J

Viri:

Abbott, R. (2008). Creating a culture of health: a value-driven strategy for organizational success. Journal of Compensation and Benefits, 24(3), 28.

Allen, N. in Meyer, J. (1990). The measurement and antecedents of affective, continuance, and normative commitment to the organization. Journal of Occupational and Organizational Psychology, 63(1), 1—18.

Aube, C., Rousseau, V. in Morin, E. (2007). Perceived organizational support and organizational commitment. Journal of Managerial Psychology, 22(5), 479—495.

Barker, R. (2005). On the edge or not? Opportunities for interdisciplinary scholars in business communication to focus on the individual and organizational benefits of companion animals in the workplace. Journal of Business Communication, 42(3), 299—315.

Barker, R. T., Knisley, J. S., Barker, S. B., Cobb, R. K., in Schubert, C. M. (2012). Preliminary investigation of employee’s dog presence on stress and organizational perceptions, International Journal of Workplace Health Management, 5(1), 15–30.

Boštjančič, E. in Smolkovič, I. (2012). Vloga psa na delovnem mestu: rezultati prve slovenske eksploratorne raziskave. HRM, 10(50), 46–51.

Eddy, J., Hart, L. A. in Boltz, R. P. (2001). The Effects of Service Dogs on Social Acknowledgments of People in Wheelchairs. The Journal of Psychology, 122 (1), 39—45.

Guegen, N. in Cicotti, S. (2008). Domestic Dogs as Facilitators in Social Interaction: An Evaluation of Helping and Courtship Behavior. Anthrozoos, 21(4), 339—349.

Mader, B., Hart, L. A. in Bergin, B. (1989). Social Acknowledgments for Children with Disabilities – Effects of Service Dogs. Child Development, 60, 1529—1534.

Marble, K. K. (2013). Is Work Going to the Dogs? Business NH Magazine, 30(6), 16-17.

McCullough, S. (1998). Pets go to the office—Allowing pets in workplaces. HR Magazine, 43, 162–168.

McNicholas, L. in Collis, G. (2000). Dogs as Catalysts for Social Interactions: Robustness of the Effect. British Journal of Psychology, 91, 61—70.

Norling, A. Y. in Keeling, L. (2010). Owning a dog and working: A Telephone Survey of Dog Owners and Employers in Sweden. Anthrozoös, 23(2), 157–171.

Wells, M. in Perrine, R. (2001b). Pets go to college: The influence of pets on student’s perceptions of faculty and their offices. Anthrozoos, 14(3), 161–167.

Advertisements