Blog / Ranljive skupine / Zdravje in dobro počutje

Pozor: vrata se zapirajo!

Prof. Dr. Fajruza Salihdžanovna Ismagilova, profesorica organizacijske psihologije, je v letu 2017 napisala ter izdala knjigo z naslovom POZOR: VRATA SE ZAPIRAJO! – strategije upravljanja s poklicno prakso v tretjem življenjskem obdobju. V knjigi, ki je napisana v ruščini, se je usmerila na različne vidike življenja in dela v tretjem življenjskem obdobju, v katerem je tudi avtorica sama. Njen stil pisanja je dinamičen, mestoma igriv in provokativen, kot psihologinja, profesorica in svetovalka izhaja iz lastnih izkušenj ter jih prepleta s spoznanji psihološke stroke. Tako v knjigi najdemo polno idej in praktičnih primerov, kako živeti in ostajati delovno aktiven, konkurenčen po 50 letu starosti (ali pa po 80 letu:). Knjiga je obarvna z optimizomom in pogledom v obetavno prihodnost. Z avtoričinim dovoljenjem objavljamo predgovor h knjigi.

Piše: Fajruza Salihdžanovna Ismagilova

Prevod predgovora: Nika Grizila

VPRAŠANJA, PRIMERNA ZA NAŠO STAROST, ali nekaj malega o moji novi knjigi Pozor: vrata se zapirajo! – strategije upavljanja s poklicno prakso v tretjem življenjskem obdobju

Pri pisanju te knjige uporabljam »mi«, »naše«. Skratka, tudi sama pripadam skupini, za katero je ta knjiga napisana. Ampak kakšna je ta skupina? Starost bralcev te knjige se giba od 50 let navzgor. Našo starostno skupino, mimogrede, imenujejo »starejša generacija«, včasih pa tudi »ljudje v tretjem življenjskem obdobju«, s čimer je mišljeno, da preživljamo tretje obdobje svojega življenja. Nismo več samo starši, ampak tudi babice in dedki, mnogi celo z zelo bogatimi izkušnjami. Seznanili smo se že z veliko modrostjo posmehljivega izreka: »Če se po petdesetemu zbudiš in te nič ne boli, to pomeni da si mrtev«. Deležni smo raznih kroničnih bolečin, ki pa nam večinoma ne preprečujejo, da bi uživali v življenju. Od nas zgolj zahtevajo, da nekoliko bolj pozorno kot 15 let nazaj prisluhnemo signalom, ki nam jih pošilja naš organizem, ter pravočasno odreagiramo na znamenja, ki še posebej vzbudijo našo pozornost. Čeprav se bojimo, da povsem očitno ponavljamo za svojimi ostarelimi starši, si vse pogosteje govorimo »počasi«, ko znova jezno opazimo, da zadovoljno razglabljamo ne o zdravju, temveč o bolezni, se ne prerekamo o znanstvenih odkritjih, ampak o koristi novih zdravil, in drug drugemu ne priporočamo knjig, ampak poznane zdravnike.

Vedno bolj smo zmedeni glede tega, kako naj reagiramo na obnašanje svojih odraslih, tako pametnih, a še vedno popolnoma neizkušenih otrok, ki se nam zaradi vsega tega zdijo absolutno nezaščiteni. Bi se morali kregati? Sprejeti njihove napake? (Konec koncev, kot nam tudi sami pravijo, so to vendar naše napake!) Morda pa bi se morali od njih česa naučiti? Na naša vprašanja namreč vedno znova posmehljivo odgovarjajo: »Pomagaj si z Googlom«.

Ne trudimo se pretirano, da bi razširili krog svojih prijateljev in znancev, cenimo pa dolgoletne prijateljske vezi. Če nam jih uspe srečati, na svoje bivše sošolce gledamo kot na ljudi, ki so nam zelo blizu. Čeprav smo se že zdavnaj porazgubili vsak v svojo smer, po svoji poti, ob pogledu na te, sedaj že povsem tuje obraze, še vedno vzdihnemo ob misli na vsa preživeta neprizanesljiva leta. Ampak nekaj nas vseeno pripravi do tega, da vzpostavimo stik s temi ljudmi, za katere se zdi, da so že zdavnaj in dokončno postali tujci. Prav ta »nekaj« je tisto, zaradi česar pravimo, da pripadamo isti generaciji, včasih pa govorimo preprosto tako: »Zrasli smo v istem peskovniku«. Navezujemo stik drug z drugim, ker smo se nekako neopazno, ampak že zelo očitno, kar naenkrat znašli obkroženi s povsem drugačnimi ljudmi, iz druge generacije, z drugačnimi okusi, vrednotami, celo njihov govor je drugačen od našega.

Tu pa je nato še povsem damsko vprašanje: kako se zdaj oblačiti? Si lahko privoščim tole kratko krilo? Kaj pa kavbojke? Ali to, da imam 65 let in nosim kavbojke, ni nič kaj takega? In čevlji? To je večni glavobol ruskih žensk. V Evropi sem si za hojo po tlakovanih pločnikih nadela športne copate in šla, ponosno migajoč z boki. V velikih ruskih mestih je povsem drugače; ko se navadiš na pete, so noge že utrujene. Bolijo. Je torej že prišel čas, ko si je treba nadeti natikače, ki tako zelo spominjajo na tiste, ki jih nosijo naše ostarele mame in njihove stare sive prijateljice?

In s čim zapolniti prosti čas, ki ga je kar naenkrat veliko? Otroci so odrasli in odleteli iz gnezda, vnuke seveda dobimo »na posojo« med vikendi, a ostanejo še večeri od ponedeljka do petka. »Moj bog,« je rekla moja znanka, »kako mi je všeč, ko k nam pridejo otroci in vnuki.« Nato je malo pomolčala in dodala: »Kako mi je šele všeč, ko gredo domov!« Priznajte, da poznate ta občutek! In kaj bi naj čutili ob tej izkušnji: sramoto, ker z vzdihom olajšanja zapremo vrata za vso to hrupno in razposajeno družbo otrok in vnukov? Ali pa, da smo si končno zaslužili, da večer preživimo ob branju knjige in se naspimo?

Zgornje starostne meje naše skupine ne postavljam, skupna pa nam je lastnost,  da vsi nekje delamo. Ni pomembno, ali je to velika organizacija ali majhno podjetje. Možno je tudi, da so med bralci taki, ki so že podlegli prekletstvu in prišli do stopnje, ki jo imenujemo »freelance«, torej specialist, ki izpolnjuje posamezna naročila in s tem služi. Lahko, na primer, piše članke za internetne strani ali daje privatne inštrukcije. Predstavljam si, da bodo med bralci moje knjige prevladovali pedagogi, inženirji, zdravniki, uredniki in pisarniški delavci. Ni ravno verjetno, da bodo med njimi uspešni podjetniki in podjetnice. S svojo knjigo želim pomagati tistim, ki so se zaradi svoje starosti znašli na poklicnem razpotju. Ali pa, kot pravijo psihologi, v situaciji normativne poklicne krize. »Normativna« izhaja is besed »norma«, »normalno«, gre torej za krizo, ki nastopi praktično pri vseh starejših ljudeh, ki nadaljujejo svojo kariero in niso pripravljeni kmalu nehati delati.

Bralci te knjige prihajajo z različnih koncev sveta in ne zgolj iz Rusije. Iz lastnih izkušenj se zavedam, da dandanes veliko rusko govorečih profesionalcev živi na različnih koncih zemeljske oble, a se kljub temu ubadajo z enakimi problemi, sami sebi in svojim prijateljem postavljajo enaka vprašanja. Ta zvenijo nekako takole:

  • »Je to že starost ali še ne?«
  • »Me še vedno potrebujejo kot specialista ali več ne?«
  • »Bi se moral/a še vedno učiti ali se celo prekvalificirati? Ali pa to ni več vredno?«

Vprašanj je veliko, njihov smisel pa se ves čas vrti okrog raznoraznih previdnih: »Ali je to že…? Ali še ne?« Praviloma lahko vedno izbiramo med dvema rešitvama, ki sta tipični za našo starost. Prva je: »Potrebno je zavzeti svoje mesto. Razumete, starost…« Druga pa: »Počutim se mladega/mlado za svojo starost! Ne bom se predal/a!«. Pravijo, da je ena slabša od druge; z drugimi besedami, obe sta neproduktivni. Prva bo neizogibno privedla do zamenjave motivacije za doseg uspeha z motivacijo za izogib neuspehu. Druga pa bo povzročila mnoge zamujene priložnosti, ki jih ponuja nova življenjska doba – in teh je malo morje, o njih tudi nameravam govoriti. Če ste odprli to knjigo, to pomeni tudi, da spadate v skupino ljudi, ki so našli sprejemljivo ravnovesje med obiskovanjem tematskih internetnih strani in branjem knjig.

Vse do sedaj napisano je bilo o tem, komu je knjiga namenjena. Sedaj pa še o tem, o čem govori. Človek ima dve strategiji staranja: 1) Orientira se po svoji subjektivni starosti in kategorično ne opazi nikakršnih starostnih sprememb; 2) Obvladuje svojo novo starostno obdobje, spretno usklajuje možnosti in omejitve, ki z njim nastopijo, poleg tega pa tudi možnosti in omejitve, ki jih postavlja družba. Obe strategiji sta na svoj način učinkoviti. Prva strategija seveda veča samozavest: »Stari smo toliko, kot se počutimo!« Zaradi tega je subjektivna starost zelo priljubljena, čeprav nas zaradi nje lahko zanese (govorimo: »Sploh ne čutim svoje starosti!«) in posledično počnemo enake stvari kot ljudje, ki jih imamo za svoje »vrstnike«. Zožimo svoje horizonte načrtovanja, ker smo tako kot oni prepričani, da »imamo še veliko časa do takrat, ko…« Ampak, »kar velja za Jupiter ne velja tudi za bika«: kar je dobro v enem starostnem obdobju, je neučinkovito v drugem. S čim plačujemo za to? Z nečim zelo pomembnim: z izpuščenimi priložnostmi naše koledarske starosti. Konec koncev je možno ravnati tudi drugače: »Pozor! Vrata se zapirajo!« Veselo pomahajte v pozdrav svojemu življenjskemu ekvatorju in izkoristite vse priložnosti, ki vam jih ponuja vaše novo življenjsko obdobje!

Rada bi vas seznanila z idejo upravljanja s poklicno prakso. Pokazati vam želim, kaj je možno narediti, da bi dolgoletne izkušnje ostale konkurenčna prednost na trgu dela, ne pa da bi ustrahovale delodajalca in mu risale sliko prašne in od moljev pojedene obleke, privlečene iz prastarega predalnika. Z vami bi rada raziskala naše življenjsko obdobje, izkušnje in kariere. Osnovne filozofske naloge moje knjige so:

  • pokazati vam, moji dragi bralci – starejši profesionalci, kako je mogoče povečati svojo »vrednost« specialista na trgu dela in v organizaciji;
  • nanizati vam cel kup raznih koristnih kompetenc, ki jih lahko spremenite v svoje konkurenčne prednosti;
  • seznaniti se z dobrimi in slabimi stranmi poklicne prakse;
  • pomagati vam najti v sebi moč in realne motive, da bi razvili in uresničili učinkovito strategijo za karierni razvoj, ob upoštevanju svoje starosti in pomembnih vrednot.

Vse to bi rada združila v eno samo veliko nalogo, ki si jo predstavljam kot nekaj, kar na tak ali drugačen način rešuje vsak starejši profesionalec; nakopati si plemenitega prekletstva in si ustvariti filozofijo svojega lastnega profesionalno-starostnega razvoja in na njeni osnovi dodelati strategijo uspešne karierne poti.

Obstajata dva odlična vira znanja s tega področja, ki se vam bosta pomagala spopasti z vsemi temi nalogami. Prvi vir je psihologija; toda danes ima moderna psihologija več kot sto različnih psiholoških disciplin, mi pa ne potrebujemo vseh sto. Potrebne infromacije si lahko izposodimo od razvojne psihologije in akmeologije[1], lahko pa jih najdemo tudi na področju psihologije profesionalne dejavnosti in poklicne prakse[2]. Zakaj, na primer, ne bi uporabili znanstevno osnovanih orodij za načrtovanje in razvoj subjektivne kariere? Ali pa se pobliže spoznali z značilnostmi profesionalnega razvoja v zreli dobi in podrobno preučili profesionalno dejavnost skozi oči moderne znanosti? Drugi vir ni nič manj učinkovit, čeprav vsa orodja, ki si jih od njega izposodimo, niso namenjena zadovoljevanju individualnih potreb posameznika. Gre za orodja in tehnike sprejemanja odločitev, uporablja pa se jih pri razvoju strategij organizacijskega razvoja. Kaj nam torej otežuje uporabo teh orodij (na primer efektivne prakse spremljanja in analize faktorjev socialno-ekonomskih situacij) za svoje cilje? Samo naša analiza bo osredotočenna na faktorje, ki imajo vpliv na našo kariero in nam pomagajo nadzorovati našo poklicno prakso. Obstajajo pa tudi zelo zanimivi sodobni načini razvoja organizacije, ki še niso postali popularni (konkurenca, kakorkoli!), a zaradi tega niso nič manj koristni za nas. Med njimi so, na primer, orodja, popolnoma primerna za osebni razvoj strateškega načrtovanja, konkurenčne inteligence, »benchmarkinga« (pridobitev dobre poklicne prakse), mentorstva.

V nekaterih knjigah, ki vsebujejo nasvete za razvoj kariere, avtorji poudarjajo, da je treba na ustroj kariere gledati z vidika podjetnika in menedžerja. Podjetniški pristop nam omogoča najti najboljše načine, da se promoviramo na trgu dela, menedžerski pa, da si postavimo cilje, načrtujemo njihovo uresničitev in uskladimo svoje interese z interesi okolja. To me je pripeljalo do ugotovitve, da bi mnoga orodja strateškega načrtovanja lahko bila uporabna tudi kar se tiče načrtovanja kariere.

Žalosti me, da je med vsemi temi knjigami tako malo takih, ki so napisane specifično za profesionalce v tretjem življenjskem obodbju. Vseeno pa je možno najti zanimive strani in revije, ki se obračajo na starejše aktivne profesionalce: na primer revija Career Planning and Adult Development Journal (Revija za načrtovanje kariere in razvoj odraslih) in popularne internete strani in knjige za profesionalce raznih starosti… Knjige, ki so naslovljene na našo starostno skupino, postajajo vse bolj in bolj priljubljene. Njihova funkcija je premagovanje stereotipov o starejših in hkrati pomoč ljudem pri zavedanju in sprejemanju pomembnosti njihovih profesionalnih vlog v sodobni družbi.

Knjiga je bila napisana s sredstvi donacije Ruskega sklada za fundamentalne raziskave. Številka znanstvenega projekta: 17-46-93504.


[1] del razvojne psihologije, ki se ukvarja z zakoni in mehanizmi, ki posamezniku pomagajo doseči najvišjo stopnjo individualnega razvoja (gr. akme à vrh)

[2] bolj specifični del področja psihologije dela in organizacije