Izredna profesorica psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti in vodja Katedre za psihologijo dela in organizacije, dr. Eva Boštjančič, je bila gostja v podkastu Ambulanta 202.

Beseda je sprva tekla o motivaciji na splošno. In sicer je dr. Eva Boštjančič izpostavila, da je motivacija zelo individualno oblikovana, zato boljše delujemo, če želimo zadovoljiti lastne potrebe. Tako smo veliko manj motivirani, če nam cilje postavlja nekdo drug, recimo šef, partner, starš, … Takrat potrebujemo več energije, da se spravimo v pogon.

Naslednja tema pogovora je bila ali se delodajalci v zadnjem času iskreno ukvarjajo s tem, kako motivirati svoje delavce, se pogosteje zanimajo za motivacijo delavcev. Po mnenju dr. Boštjančič so delodajalci včasih motivirali s tem, da so delavcu dali pogodbo za nedoločen čas in redno plačo, danes pa ti motivacijski dejavniki niso več dovolj. Človek na delovnem mestu potrebuje celostno obravnavo. Pomembni so ustrezni delovni pogoji (npr. dnevna svetloba, svež zrak), a delovno okolje ni vse, za motivacijo so potrebne tudi zanimive delovne naloge. Ključno se ji zdi tudi, da lahko delavec pri svojem delu uporabi večino svojih znanj in sposobnosti, ki jih ima. Potrebuje pa tudi primerno stopnjo avtonomije, da lahko sooblikuje delovni proces, da lahko vnese nekaj svojega.

V zadnjem času se spreminja delovna krajina, stalnih rednih služb je vedno manj, vedno več je projektnega dela, dela od doma. Tako je bilo eno od vprašanj tudi, ali ima tisti posameznik, ki nima neposredno nadrejenega nad seboj, ki lahko dela kadarkoli, večjo motivacijo? Po besedah dr. Boštjančič to ne drži v vseh primerih, saj smo si ljudje zelo različni. Nekateri ljudje radi delajo v kolektivih, radi imajo šefa, neradi prevzemajo odgovornosti. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki so bolj drzni, so bolj kreativni, se upajo spustiti v neznano … Kaj nam ustreza, pa je odvisno tudi od življenjskega obdobja v katerem smo.

V pogovoru je bilo govora tudi o dolgčasu na delovnem mestu. Dolgčas naj bi sicer pozitivno vplival na kreativnost, na nove ideje, preveč dolgčasa pa seveda ni dobro, ker pride do otopitve. Vloga delodajalca tu je, da prepozna take posameznike, jih vpraša kaj si želijo in jim ponudi nove izzive, lahko samo spremeni potek delovnih nalog. Se pa tukaj pojavi težava, saj delodajalci niso pripravljeni prisluhniti na tak način. Eni ne znajo, eni nočejo, eni pa se bojijo.

Na koncu sta se sogovornici dotaknili tudi primerjave med različnimi okolji, torej kje so najbolj učinkoviti v prizadevanjih za večjo motiviranost. Po mnenju dr. Boštjančič je veliko odvisno od političnega in ekonomskega sistema v državi. Slovenci se radi zgledujemo po Američanih, ki so zelo kapitalistično usmerjeni in želijo iz vsakega zaposlenega iztisniti maksimum. Blizu nam je skandinavski slog dela, pri čemer prevladuje protestantska delovna etika, a ta pri nas ni tako prisotna, kot govorimo, da je. Vprašanje je, ali bi slovenski zaposleni v takem sistemu lahko delovali. Ali bi bila produktivnost res enaka, če bi delali le štiri dni na teden, ali da bi delali od doma?

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na tej povezavi.