Piše: Nejc Ašič

Študentke in študenti podiplomskega študija psihologije smo te dni pri seminarju predmeta Kadrovska psihologija razpravljali o tem, kakšna je vloga in prednost psihologa pred njegovimi sorodnimi poklici. In ni bilo lahko najti dobre zaključke! Resda ogromno znamo in vemo, tu nismo imeli dvoma. A po globljem premisleku smo se resnično vprašali – kaj pa nas res dela za “poseben” poklic? Zakaj lahko delodajalcu mirno pogledamo v oči in mu rečemo “hej, potrebuješ me!” Pri tem smo imeli v mislih sorodne humanistične poklice, kot so npr. pedagog, sorodni kadrovski delavci, sociologi, socialni delavci, psihiatri, ekonomisti, razni kolegi in kolegice s Fakultete za družbene vede, morebiti tudi filozofi itn. In res – kaj je dodatna vrednost psihologa, kakšno je tisto znanje, ki ga razlikuje od drugih – in kako se, rečeno metaforično ali pa tudi dobesedno, naj psiholog na današnjem trgu dela »prodaja« in trži svoje znanje ter veščine. Nekaj glavnih idej debate so predstavljene v tem kratkem blogu …

Danes naj bi delodajalce izobrazba profilov delavcev na področju družboslovja in humanističnih ved čedalje manj zanimala. Na trgu dela naj bi bile danes čedalje bolj pomembne predvsem spretnosti, kako se delavec na trgu dela in kasneje, ko je zaposlen v posamezni organizaciji, znajde. Delodajalce naj bi tako v tem trenutku in v prihodnosti čedalje bolj zanimalo, koliko je delavec ustvarjalen, koliko idej ima ter koliko zna svoje znanje, ki ga je pridobil tekom izobraževanja, uporabiti na delovnem mestu, na katerem se znajde. In kako dobro svoje znanje cenijo študentje in študentke psihologije? Kaj je tisto, kar jih po njihovem mnenju odlikuje za res specifičen kader? Katere so tiste veščine in tista znanja, ki so po njihovem le »njihova« in ki jih drugi kadri nimajo?

• Psiholog naj bi predvsem imel sposobnost analitičnega pristopa k problemom. V organizaciji bo prvi, ki bo vprašal, ko se problem pojavi, »kaj pa je narobe?« K vsakemu problem pristopi večplastno in skuša na nek problem pogledati z več plati.
• Prav tako študentje menijo, da psihologe prav zaradi izobrazbe odlikujejo posebne medosebne lastnosti, kot so npr. empatičnost, navezava osebnega stika, aktivno poslušanje sogovornika ipd.
• Psiholog ima tudi strokovna znanja, kot so npr. uporaba in aplikacija psihometričnih pripomočkov (razni psihološki testi in vprašalniki), pisanje znanstvenih člankov, pogled na človeka preko biopsihosocialnega modela (da se zaveda tako psiholoških, kot socialnih kot nevroloških dejavnikov človekovega delovanja).
• Sami študentje in študentke psihologije so mnenja, da so izredno proaktivni, saj je Društvo študentov psihologije eno izmed najbolj aktivnih študentskih društev v Ljubljani. Prav tako se študentje psihologije radi prostovoljno udeležujejo v različnih projektih in so tako prisotni na mnogih področjih delovanja.
• Psiholog pridobi širino humanističnega znanja. To pridobijo sicer tudi drugi profili humanistične izobrazbe, a psiholog se to multidisciplinarnost nauči predvsem uravnotežiti med seboj. Nauči se, kako različne poglede bodisi na problem bodisi na človeka uskladi in razloži vzajemen vpliv več dejavnikov.
• Psiholog teži k temu, da se spozna in stalno skrbi za svoj osebnostni kot strokovni razvoj. Ker se ukvarja s tematikami, ki se lotevajo osebnosti, čustev, motivacije itn., je najverjetneje bolj kot drugi poklici primoran premišljevati tudi o svoj osebnosti, o svojih čustvih, o svoji motiviranosti itn. S tem s svojim znanjem in delovanjem bolje pozna sebe.
• Prav tako pa za psihologa prej kot za druge profile velja to, da se zaveda, da ima predsodke in stereotipe. Zmotno bi bilo namreč trditi, da psiholog nima predsodkov, zato je bolj modro predsodke ozavestiti in si priznati, da jih imaš. Seveda pa lahko zaradi te iskrenosti sam do sebe psiholog prej začne težiti k temu, da se ne bo ravnal v skladu s svojimi predsodki, vendar jih bo poskušal »izkoreniniti«.

Vsekakor so si bili študentke in študentje enotni – težko je najti tista resnično specifična znanja, ki odlikujejo psihologa od drugih delavcev. Na konec koncev so ugotovili, da se najde tudi psiholog, ki ni empatičen, in je lahko nek strojnik ali avtomehanik veliko bolj empatičen od njega. Prav tako ne teži vsak k osebnostnem in strokovnem razvoju. A študentje so se strinjali predvsem na točki, da se psiholog vseh teh zadev zaveda in je ozaveščen.

Tako je izziv tako za študente in študentke psihologije ugotoviti, kaj je tisto, kar jih zares odlikuje. Najbrž se s podobnimi izzivi srečujejo tudi drugi profili poklicev. In na koncu je najbolj pomembno to, da zna posameznik, ne glede na izobrazbo, svoje znanje samozavestno predstaviti drugim.