Piše: Eva Boštjančič

Draga prihajajoča dvajseta leta,

na prihodnost gledam z zmernim optimizmom. Vem, da se je od mojih lanskoletnih planov, v realnosti, uresničilo malo več kot pol zadanih obljub in načrtovanih osebnih ciljev. Opažam, da smo v slovenskem delovnem okolju trenutno zopet na razpotju – kako še vedno dvigovati produktivnost, a ob tem skrbeti za zdravje in dobrobit zaposlenih. Danes se delodajalci ukvarjajo z uvajanjem zdravih obrokov, skrbijo za zmanjševanje bolniških odsotnosti, organizirajo delavnice za preprečevanje stresa. Iščejo tudi možnosti, kako v svoje organizacije privabiti najboljše kandidate, še več energije pa vlagajo v zadrževanje najuspešnejših. Velik izziv predstavljajo nezavzeti zaposleni, zato se v praksi preverjajo metode, kako dvigniti njihov nivo motivacije in delovne zavzetosti.

Draga dvajseta, to je realna situacija v Sloveniji ob koncu leta 2019. In kje so pri vseh teh izzivih ljudje? Najnovejše raziskave kažejo, da zaposleni iščemo predvsem smiselno delo (35 %) – kaj nam naše delo in trenutna zaposlitev prinašata in kakšen je naš prispevek k družbi. Šele na drugem mestu je denar (20 %), sledi avtonomija (18 %), priložnosti (15 %) in priznanje (12 %). Sprašujem se, ali lahko vse to, predvsem pa smiselnost, dobimo v paketu, ki ga ponuja blagovna znamka našega trenutnega delodajalca? Ali najdem smisel že kot kandidatka v selekcijskem intervjuju, ali razumem pomen svojega dela, ko tedensko izpolnjujem obvezna poročila o delu in ali razumem, kako so rezultati mojega dela vpeti v letno uspešnost mojega delodajalca?

 

Delodajalci naj bi skrbeli za celostno izkušnjo zaposlenega, v zameno pa pričakujejo visoko delovno zavzetost, organizacijsko pripadnost ter delovno učinkovitost.

Vendar – ali bom na delovnem mestu res uspešna, če pa bo moje privatno življenje polomija?

Draga dvajseta, vsak človek je unikaten, enkraten in neponovljiv, a hkrati je njegovo bivanje in delovanje odraz vseh njegovih izkušenj, osebnostnih lastnosti ter seveda odziv na specifične in nenehno se spreminjajoče situacije, v katerih se nahaja.

Kako bo večina zaposlenih odgovorila na vprašanje: »Ali lahko vaše skrbi pustite doma, medtem ko delate?« Odgovor bo verjetno enoten: »Ne.« Naše razpoloženje se odraža pri delu. Naše družinske odnose posredno prinašamo s seboj na delovno mesto. Naše neprespane noči vplivajo na delovno učinkovitost. In na naše privatno življenje pozabljajo delodajalci, ko od nas pričakujejo vedno več.

Draga dvajseta leta 21. stoletja, prosim, prinesite našim delodajalcem zavedanje, da je pomembno celostno dobro počutje zaposlenih. Da smo ljudje in ne stroji. Da je naše razpoloženje spremenljivo in naši odzivi dinamični. Da si zaposleni želimo psihološkega blagostanja in da bomo zadovoljni, učinkoviti in kreativni le pod pogojem, da bodo naše misli, v danem trenutku, (predvsem) pri delovni nalogi in ne nekje drugje. Zato potrebujemo pri delu tudi osebo (najpogosteje, najenostavneje in najpriročnejše je to naš vodja), s katero lahko zgradimo zaupanje, ki nas sliši, razume, osebno spoštuje ter nam je včasih tudi v oporo (drugače pa psihološka podpora zaposlenim).

Naj optimistično zaključim – verjamem, da nam bodo dvajseta prinesla prav to! Da se bomo z veseljem prebujali v nov delovni dan, iskali izzive in cenili delo, ki nas bogati, nam nudi priložnosti za rast in razvoj, omogoča medosebne stike in nenazadnje tudi finančno neodvisnost. Srečno!