Pripovedi in zgodbe so velik del našega življenja. V organizacijah lahko uporabljamo pripovednice ali pa z deljenjem osebnih zgodb izboljšamo delo v skupini.
Avtorica: Aleksandra Angelsky
Lahko bi vam zaupala o tem, kaj vse sem ob domačem ognjišču slišala priti iz ust svojih prednikov. Razne zgodbe, legende, pravljice, mite in anekdote, ki so me puščale spuščenih čeljusti in oči razširjenih v nejeveri. Ampak to so dragulji, ki se jih ne podaja v roke preko zaslona, zato vam raje povem o svojem prvem stiku s celjenjem s pripovedmi.
Pred kakšnim dobrim letom sem se znašla v na videz brezizhodni duševni krizi, iz katere nisem našla sebi ugajajoče poti. Nato pa sem, kot bi me vodila neka nevidna koprena, pogledala v svojo knjižno omaro, kjer sem zagledala knjigo, ki je že skorajda 6 let nabirala prah. Pisalo je Ženske, ki tečejo z volkovi. Ker sem tako ali tako brezupna svoje dneve preživljala s prebiranjem knjig, sem se odločila, da načnem tudi njo. A na njen vpliv nisem bila pripravljena.
Znašla sem se v mali zakladnici pripovedi z vsega sveta ter njihovi spremljajoči analizi. Sprva sem se, kot opotekajoč preko gozdnih korenin, prebijala skozi to, kaj mi sploh želijo povedati, nato pa sem intuitivno že sama znala izluščiti njihovo sporočilo. Po vsaki pripovedi sem si morala vzeti nekajtedenski premor, saj je v meni vsaka odpirala vrata, ki sem jih leta z razlogom puščala zaprta. A vendarle sem po nekajmesečnem branju in predelovanju lastnih vrzeli čutila, da so prej skeleče in krvaveče rane na moji duši postajale gladke, zaprte brazgotine.
Ljudje smo eno z zgodbami
O moči celjenja s pripovedmi sem se prepričala sama, v tem pa nisem osamljena. Spraševala sem se, zakaj je ustna tradicija po svetu v tolikšnem zatonu? V zatišju svoje samote res radi prebiramo zgodbe ali pa jim sledimo v filmih ali glasbi, vendar skupinskega zbiranja in napetih ušes, ko nekdo začne pripovedovati, skorajda ni več.
Ljudje smo že odkar beležimo vezani na zgodbe – radi jih opazujemo, beremo, poslušamo, pogostokrat pa se zalotimo tudi, kako jih zapisujemo, pripovedujemo ali pa jih zgolj tkemo v svojih mislih. Deljenje in pripovedovanje od ust do ust je unikatno, ker vsakdo preko prenosa zgodbe vanjo doda ornamente lastnega duševnega dogajanja, zrak pa nasiči s skorajda čarobnim ambientom. Ravno zaradi tega, ker se pripovedi nahajajo v srži našega obstoja, nas te ne le obogatijo, vendar so ključen del našega duševnega blagostanja.
Kako nam pripovedovanje koristi v različnih (delovnih) okoljih?
S spretno uporabo zgodb, anekdot, metafor, pravljic in mitov lahko na druge prenašamo znanja, modrost, izkušnje, pogum, nove poti ali intuicijo, ki bi jih s preprostimi besedami in dobesednim pridiganjem le stežka. Njihovo uporabo beležimo v različnih okoljih: v okviru terapije z ekspresivnimi umetnostmi, kot pomemben člen analitične psihoterapije, v šolskih prostorih, v intimnih trenutkih med starši in njihovimi otroci, znotraj etničnih skupnosti, ki na ta način še vedno ohranjajo svoje tisočletja dolge kulture in tradicije, pripovedi pa se znajdejo tudi znotraj najrazličnejših organizacij in pogosto služijo kot orodje motivacijskih govorov. Pripovedi so raznolike in segajo od kratkih, izmišljenih, fantazijskih ter globoko simboličnih pa do obsežnejših in konkretnih, ki temeljijo na resničnih dogodkih.
Uporaba pripovedi, ki me najbolj navdušuje, se dogaja znotraj terapevtskega okolja; uporaba tako biografskih kot nebiografskih zgodb klientom omogoča, da se ne počutijo odrti svoje identitete. Poleg tega lahko o travmatičnih vsebinah spregovorijo preko prispodob, kadar jim je pretežko postaviti sebe v središče lastne zgodbe. Sporočila, ki jih kot terapevti dajemo ali kot klienti sprejemamo preko pripovedi, so na drugačne načine pogosto neprenosljiva.
Ozračje s pripovedovanjem postane prežeto z intimnostjo, čustvenimi vezmi in bližino, so pa tudi način deljenja vrednot, norm, povsem življenjskih znanj, modrosti, z njimi spodbujamo osebnostno rast vseh udeleženih ter njihovo predanost, zaradi njihove očarljivosti in celovitosti pa jim lažje prisluhnemo in si jih trajno, včasih že po enem poslušanju, zapomnimo, od tod tudi privlačnost njihove uporabe v različnih delovnih okoljih z namenom povezovanja (so)delavcev.
Temna plat zgodb
Pasti, ki se skrivajo v pripovedovanju zlasti osebnih zgodb (kakršne so zgodbe o uspehu), pa so mnogotere, zato moramo biti pri njihovi uporabi previdni, da se pripovedovanje ne bi sprevrglo v pridigo ter da naše pripovedi ne predstavimo kot edinega predora, skozi katerega se je možno prebiti do luči. Ničkolikokrat sem že slišala »No, če je lahko nekaj zmogel ta, boš lahko tudi ti!« Nisem prepričana, ali se lahko naša življenja prav zares primerjajo, sodeč po raznovrstnosti okolij, iz katerih izhajamo. A kljub temu znanju se lahko povsem nepričakovano in zelo hitro znajdemo v vrzeli krivde, ki nam iz notranjosti šepeta, da smo zgube, ker ne moremo doseči istega kot nekdo drug.
To, kar neka pripoved pomeni nam, ne bo nujno pomenila tudi drugim. Lepoto tega ponazarja branje poezije, iz katere lahko vsak potegne sporočilo, ki ga začuti. Težave se začnejo, kadar z načinom pripovedovanja ne dovolimo, da se z našo zgodbo povežejo tudi drugi, ki imajo drugačne skrbi in okoliščine. Ker so zgodbe tudi neobvladljivo karizmatične, moramo kot poslušalci paziti, da ostanemo osredotočeni na namen pripovedi in tvorimo analogije za svoje življenje. Kot pripovedovalci se moramo zavedati, da tudi kadar govorimo o neki zelo osebni izkušnji, bo ta v umu poslušalcev plastična masa – iz nje bodo izvzeli zase relevantne elemente, morda pa bodo zgodbo spremenili na način, da bo skladna z njihovim svetom. Kadar se to zgodi, se ne smemo počutiti, kakor da nas nihče zares ni poslušal in da so vsi pozabili na to, kaj smo jim povedali. Ne imejmo občutka, da naša pripoved ni obrodila sadov; hvaležni bodimo, ker smo dosegli poslanstvo pripovedovanja – da vsak od njega odnese košček, ki mu bo v življenju najbolj služil.
Pripovedi so v mojih očeh kakor voda – nekaj, kar potrebujemo vsi, ne glede na etnično, spolno ali drugo pripadnost, nekaj, kar celi naše skupnosti in seže še do najgloblje skritih ran. Zato mislim, da bi morala umetnost pripovedovanja spadati v ospredje v svetu, ki je obseden s številkami.
Kaj pa pripovedovanje pomeni vam?
Če bi radi izvedeli več o pripovedih, vam priporočam duhovito izpoved dr. Eve Boštjančič (https://psihologijadela.com/2015/05/07/verjamem-v-moc-zgodbe/), v kolikor pa vas mami branje na pričetku omenjenih zgodb, vam priporočam knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi, ki jo je spisala Jungovska psihoanalitičarka in pisateljica Clarissa Pinkola Estés. Za zanimiv vpogled v znanost izza pripovedi si pa lahko ogledate tudi TEDx govor, ki ga vodi David JP Phillips (https://www.youtube.com/watch?v=Nj-hdQMa3uA).
Viri:
Barker, R. T. in Gower, K. (2010). Strategic application of storytelling in organizations: Toward effective communication in a diverse world. The Journal of Business Communication (1973), 47(3), 295–312.
Kahan, S. (2006). The power of storytelling to jumpstart collaboration. Journal for Quality and Participation, 29(1), 23.
Roberts, G. A. (2000). Narrative and severe mental illness: what place do stories have in an evidence-based world?. Advances in Psychiatric Treatment, 6(6), 432–441.
Sole, D. in Wilson, D. G. (2002). Storytelling in organizations: The power and traps of using stories to share knowledge in organizations. LILA, Harvard, Graduate School of Education, 1–12.
Nekaj o meni:
Sem študentka psihologije, ki rada, kadarkoli se mi ukaže priložnost, pišem ter berem. Na svet rada gledam skozi ustvarjalne oči in menim, da je umetnost tista, ki polni naša srca. Uživam v tišini narave in toplem čaju, moj sladki greh pa so zanimivi pogovori in ljudje, ki se jim kar ne morem upreti.
psihologijadela.com 