Ko te dušijo lastne misli – sindrom prevaranta in kako preživeti

Kljub objektivni uspešnosti se veliko ljudi spopada s sindromom prevaranta. Gre za občutek, da si svojih uspehov ne zaslužimo. Posamezniki, ki so s sindromom “okuženi”, težko sprejemajo pohvale in si težko pripišejo zasluge za lastne uspehe. Sindrom je mogoče zmanjšati, vendar je zato potrebno nekaj truda in časa, ključno pa je sprejemanje samega sebe. Vas zanima nekaj trikov, ki vam bodo pomagali pri spopadanju s tem občutkom? Berite dalje…

Avtorica: Eva Boštjančič

Januarja sem med sprehodom čez Rožnik dobila idejo, ki me ni izpustila toliko časa, dokler se nisem usedla za ta ekran in začela s pisanjem. Po nekaj dneh, ko so bile skoraj že vse moje misli na ekranu in ko je bila notranja nuja vsaj delno potešena, sem članek brala in dopolnjevala že četrtič. Še vedno sem prepoznavala dele besedila, ki se bi ga dalo še izboljšati. Med tem, četrtim branjem, sem dobila idejo, da je napisani strokovni članek morda celo tako dober, da bi ga lahko brali v Sobotni prilogi Dela. Seveda teh predrznih misli nisem nikomur zaupala, a po tednu dni se vseeno opogumim in pišem njenemu uredniku. Ki ga nisem še nikoli srečala in ga ne poznam. Že po nekaj dnevih dobim povratni mail, v katerem direktno in brez ovinkarjenja potrjuje objavo: Spoštovani, članek je lektoriran, vanj nisem posegal, ker za to ni bilo potrebe. Žal mi je ta teden zmanjkalo prostora. Prosim za razumevanje. 5. 2. bo objavljen. Lep pozdrav. In res je bil članek na ta datum objavljen, jaz pa v sebi grozno ponosna. Tako zelo ponosna. Do tistega trenutka sem v sebi nosila dva cilja, ki (po moje) dokazujeta, da je oseba res uspešna – nastop v Cankarjevem domu (tudi če nisi igralec ali glasbenik) in objava članka v Sobotni prilogi Dela. In ko se mi je uresničila še druga od teh dveh želja, ko sem držala izvod Sobotne priloge z mojim natisnjenim člankom v rokah, hja, srce mi je igralo, na obrazu pa se je pojavil skromen nasmešek. V moji glavi pa so medtem potekali boji med mislimi: ali si res zaslužim, da je ta članek objavljen in ali je morda bil objavljen le zato, ker v časopisu potrebujejo tudi ženske kvote in kaj pa bodo o napisanem menili moji stanovski kolegi… Uf, in veselja je bilo v trenutku konec, nasmešek pa bolj grenak.

Kdo vse se »okuži« s sindromom prevaranta?

Ko sem sindrom prepoznala pri sebi, sem se zakopala v raziskave in ugotovila, da na srečo ali na žalost nisem edina, ki se počuti kot prevarant v tem svetu. Prisoten je pri kar 40 % študentov in mladih odraslih. Pri njih nastane predvsem zaradi nejasne in hitro spreminjajoče strukture življenja, različnih novih vlog, ki se jim pojavljajo v tem razvojnem obdobju ter zaradi zmanjšanega nadzora nad situacijo.

In kako se ta virus širi? Kdo se lahko okuži? Raziskave kažejo, da nastane predvsem pri posameznikih, ki izhajajo iz družinskega okolja, v katerem sta bili ključni vrednoti uspešnost in dosežki. Pogosteje se z njim okužimo prvorojenci, tisti, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, tisti, ki so bolj anksiozni, osebnostno nestabilni in sami sebe ne spoštujejo. Kolegica je v slovenski raziskavi med zaposlenimi ugotovila, da je sindrom prevaranta pogostejši pri ženskah, tistih z višjo stopnjo izobrazbe in tistih, ki so na začetku kariere.

Kako ga prepoznamo?

Posamezniki, ki imajo sindrom prevaranta (ne gre pa za uradno medicinsko diagnozo), zase menijo, da so nesposobni (video). Najpogosteje se to dogaja na kariernem področju, a poznam tudi take, ki zase menijo, da so slabi starši, pa čeprav njihova dejanja tega ne kažejo. Ti posamezniki ne morejo razumeti, da so dosežki res njihovi. Mislijo, da je njihov lastni uspeh rezultat sreče ali srečnih naključij in ne njihove sposobnosti ter vloženega truda.

Morda Marku roji po glavi, da je dobil službo, ker pač ta trenutek boljših kadrov na trgu dela ni in ne zato, ker je njegov CV res bogat in njegove kompetence več kot primerne za to delovno mesto. Maši se v glavo lahko prikrade misel, da je bila danes na kolegiju izpostavljena in pohvaljena s strani šefa, ker je visoke rasti in atraktivnega videza in ne zato, ker je bistra, delovna in učinkovita.

Med zaposlenimi je 20 % ljudi, ki ima sindrom prevaranta. Objektivno gledano so vsi ti posamezniki in posameznice uspešni, a ob tem tudi zelo kritični do sebe. Težko sprejemajo pohvale. Vsak dan živijo v strahu, da jih bo kdo »razkrinkal«. In zato so ekstremno previdni. So nezaupljivi, včasih zavlačujejo z delom in v skrajnih primerih celo onemogočajo razvoj lastne kariere.

Ali lahko sindrom prevaranta odpihnem?

Sindrom prevaranta je pri posamezniku nastajal počasi, postopoma (nevede) in njegovo zmanjševanje zahteva enako količino truda, časa. In zavedanja. Pomembno je, da se zavedamo svojih omejitev in si dovolimo prositi za pomoč, ko jo potrebujemo.

Da se zavemo svojih omejitev, nam lahko pomaga psihoterapija ali morda zgolj pogovor z dobrim prijateljem. Odpihniti se ga ne da, lahko pa si pomagamo z majhnimi triki, ki pomagajo predvsem spremeniti naše misli:

Tako, da se vsak večer ustavimo in ovrednotimo, kaj dobrega smo danes naredili, pri čem smo bili uspešni in na kaj smo danes ponosni. To so lahko majhne stvari, kot npr. da sem danes pomagala prijateljici pri peki piškotov in ji tako predala svoje pekovsko znanje.
Ob kupu obveznosti in vrsti odgovornosti si pomagajmo tako, da si vse obveznosti (npr. za jutri) napišemo, nato pa si jih razporedimo/pobarvamo v tri kategorije – kaj je nujno, da jutri naredim, kaj je dobro, da jutri naredim in česa mi jutri ni potrebno storiti. Tako si na papirju postavimo prioritete za naslednji dan in čas načrtujemo tako, da se osredotočimo le na prvo kategorijo, na najpomembnejše.
Postavimo si realne cilje, ki so tudi dosegljivi. Tako bomo ostali motivirani, zavzeti, a hkrati ne preobremenjeni. Mene npr. vpogled v 4-letni raziskovalni projekt demotivira, plaši, če pa načrtujem le aktivnosti za prvo leto in za posamezne mesece v njem, potem je lažje in bolj obvladljivo.
Vzemimo si čas za počitek, za oddih od naših obremenjujočih misli. Nekaterim pomaga že ogled priljubljene nadaljevanke, drugim klepet s prijatelji ali družinska osvojitev bližnjega hriba. Bolj izurjeni pa uporabijo čuječnost ali meditacijo.
O sindromu povejmo kolegom in vodji na delovnem mestu. Lahko jim ponudimo v branje ta zapis ali pa poskušamo opisati občutja, ki jih doživljamo ob pohvali, zaključku projekta ali ko prejmemo priznanje.

Živeti s sindrom prevaranta je naporno, zahtevno, a se da. Predvsem poskušajmo biti do sebe manj zahtevni, prijazni, mili. Radi imejmo sami sebe, cenimo to, kar znamo in ne pripovedujmo drugim o tem, česa vsega ne znamo. Vsak izmed nas ima gotovo vrsto vrlin (prednosti, veščin, osebnostnih lastnosti), le ozavestiti jih moramo. In ko vrlino pri delu uporabimo, se takoj počutimo bolje – lažje dihamo, bolje komuniciramo, bolj smo učinkoviti in uspešni.