Kot (bodoča) psihologinja kar naprej poslušam, kako pomembna je v našem in drugih sorodnih poklicih skrb za lastno duševno zdravje. Kot prvega izmed načinov za doseganje optimalnega duševnega zdravja in ohranjanje strokovnosti pri delu pogosto izpostavljamo supervizijo. Kaj pa supervizija sploh je, kako izgleda v praksi in zakaj naj jo delodajalec zagotovi svojim zaposlenim? Z drugimi besedami, zakaj je supervizija tako »super«?

---

Avtorica: Ema Kerin Zabukovec

Kaj sploh je supervizija in kaj je njen namen?

»Supervizija je oblika poklicne refleksije in svetovanja za zagotavljanje kvalitetnejšega poklicnega dela in spodbujanja osebnega razvoja. Namenjena je posameznikom, skupinam in organizacijam za doseganje boljših delovnih učinkov,« navaja Društvo za supervizijo, koučing in organizacijsko svetovanje na svoji spletni strani. »Udeleženci s pomočjo supervizije izboljšujejo svoje dosežke na poklicnem področju, pridobivajo boljši vpogled v svoj način komuniciranja in ozaveščajo svoje razmišljanje, doživljanje in ravnanje. Zaradi tega bolje obvladujejo poklicne in osebne izzive, naučijo se postavljati cilje in jih dosegati.«

Namen supervizije je torej opolnomočiti zaposlene, ki se pri svojem delu srečujejo z ljudmi in njihovimi stiskami. A. Grobelšek omenja tri vloge supervizije: edukativno (torej v smislu profesionalnega razvoja), podporno (torej opolnomočenje pri premagovanju stresa, preprečevanje izgorelosti), ter menedžersko (torej zagotavljanja kontrole kvalitete in standardov pri delu z ljudmi). Če povzamem, pri superviziji želimo doseči višjo kvaliteto dela strokovnih delavcev in delavk, pa tudi prostovoljk in prostovoljcev, hkrati pa preprečiti negativne posledice, do katerih bi lahko prišlo zaradi zahtevnosti njihovega dela.

Več o superviziji kot metodi kariernega razvoja si lahko preberete v prispevku Supervizija: ko se sodelavci med seboj opolnomočijo in bolj izkušeni prisluhne manj izkušenemu.

Moja izkušnja supervizije

Sama sem bila v supervizijske skupine večkrat vključena v okviru različnih prostovoljnih del na področju socialnega varstva, kjer večina delodajalcev zaposlenim in prostovoljkam_cem omogoča redno vključitev v supervizijo. Po pogovorih s psihologi in psihologinjami, zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju, policiji in pogosto tudi zdravstvu, pa je moj vtis, da supervizija tam ni organizirana. Nekaterim je vseeno tako pomembna, da si jo organizirajo (in plačujejo) sami. Tako svoje delo opravljajo bolj kvalitetno, so bolj suvereni pri sprejemanju strokovnih odločitev, potrebujejo manj sprotnega vodenja in usmeritev s strani delodajalca in manjkrat izostanejo z delovnega mesta zaradi izgorelosti ali drugih s stresom povezanih zdravstvenih težav.

V organizacijah, kjer delam, so supervizijska srečanja organizirana enkrat mesečno in trajajo uro ali uro in pol. Potekajo lahko individualno ali skupinsko. Srečanja vodi supervizor_ka, udeleži se ga še supervizant_ka oz. skupina supervizantov. Sama imam izkušnje s skupinsko supervizijo, kjer vsak predstavi potek svojega dela, morebitne izzive ali dileme, deli svoja opažanja, razmišlja, kakšen pristop v določeni situaciji najbolje deluje. Supervizor_ka potem odgovori na naša vprašanja in opolnomoči posameznico_ka za soočanje z različnimi izzivi, pri tem pa sodelujejo tudi ostali navzoči. Osebno se mi ravno ta vidik vključevanja sodelavk in sodelavcev v debato zdi najbolj koristen, saj pogosto ravno oni najbolje vedo in razumejo, s kakšnimi izzivi se soočaš pri svojem delu in morda poznajo konkretne načine, kako te izzive obvladati. V primeru, da tudi znotraj tima prihaja do dilem ali razhajanj v mnenjih, pa je zelo koristno, da supervizor_ka poda še svoje usmeritve. Pri tem je pomembno, da gre za zunanji pogled, neobremenjen s tekočimi nalogami, odnosi in težavami.

V spominu mi je ostalo supervizijsko srečanje pri organizaciji, kjer izvajamo mladinsko delo z otroki in mladimi. Vsi v timu se soočamo z dilemo, kako našim uporabnicam in uporabnikom najbolj učinkovito postaviti meje, tako da se vsi prisotni (vključno z nami, ki aktivnosti izvajamo) počutimo varno in prijetno. Hkrati si uporabnic_kov ne želimo odgnati in biti še ena skupina ljudi, ki jim zgolj postavlja pravila in kaže neodobravanje. Po superviziji smo se vsi počutili razbremenjeno, kot da bi se nam odvalil kamen od srca, saj nam je supervizorka s svojimi vpogledi dala dovoljenje, da te meje jasno postavimo, nam zagotovila, da to ne pomeni, da delamo slabo ali enako kot drugi odrasli, s katerimi imajo otroci slabe izkušnje. Čeprav smo to nekako vedeli, nam je tudi na primeru potrdila, da je struktura za otroke in mlade v stiski nujna in tudi njim predstavlja nek občutek varnosti in predvidljivosti. Naslednjič nam je pri delu vse skupaj veliko lepše teklo. Otroci so pri aktivnostih lepše sodelovali med seboj, mi pa smo z njimi delali veliko bolj prepričani vase in usklajeni. Zaradi te in drugih podobnih izkušenj si res težko predstavljam, kako se z različnimi dilemami in nesigurnostjo v pravilnost svojih odločitev soočajo kolegi_ce, ki možnosti vsaj občasne supervizije nimajo.

Pogled supervizorke

Za konec pa prilagam še izsek iz pogovora s supervizorko, mag. Matejo Štirn, univ. dipl. psih.:

»Supervizija je po mojem mnenju in izkušnji nujna za vse, ki se pri svojem delu srečujemo z ljudmi v različnih stiskah. Omogoča čustveno razbremenitev, evalvacijo opravljenega dela, stalno učenje ter osebni in strokovni razvoj. Pri svojem delu supervizorke opažam, da supervizanti in supervizantke svoje delo opravljajo bolj suvereno in reflektirano, če jim delodajalci omogočajo redno vključitev v supervizijski proces. Skrbi me za tiste strokovne delavke in delavce, ki tega zelo pomembnega vira strokovne podpore nimajo. Ker nimajo podpornega konteksta za refleksijo svojega dela, obravnavo izzivov, napak, se lahko soočajo z več občutki nesigurnosti, nezadovoljstva, tudi nemoči. Problem je lahko tudi slabša kakovost dela in v nekaterih primerih tudi večje tveganje za izgorelost.«

Zame dileme ni. Supervizija je pomembna tako za izkušnje uporabnic_kov, počutje in strokovnost zaposlenih, kot tudi za delodajalce. Z relativno majhnim časovnim in finančnim vložkom je namreč izkupiček gromozanski, saj je delo kvalitetnejše opravljeno, zaposleni in uporabnice_ki pa so bolj zadovoljni. »Super«, kajne?

Literatura

Društvo za supervizijo, koučing in organizacijsko svetovanje. (b.d.). O superviziji. http://www.drustvozasupervizijo.si/o-superviziji/

Grobelšek, A. (2005). Supervizija in prostovoljno delo. Socialna pedagogika, 9(1), 39 – 60.

---