Učimo se od velikih: kaj se lahko vodja nauči od dirigenta

Ko študentom predavam o vodenju, na začetku ponavadi potegnem vzporednico med vodenjem in dirigiranjem – tako kot dirigent v simfoničnem orkestru vodi 70 do 100 vrhunsko izobraženih glasbenikov, tako vodja vodi vrhunsko izobražene strokovnjake z različnih področij. Kaj glasba uči slehernega izmed nas?

Avtorica: Eva Boštjančič

Vodja = dirigent?

Ko se ponovno vračam v že obiskana mesta, vedno iščem nove, zanimive kulturne in gurmanske točke. Točke, ki so drugačne, zanimive ali pa mesta, na katera me vežejo čustveni spomini in občutki. Tako sem se junija letos spet sprehajala po Amsterdamu in med drugim izbrala tudi dopoldanski obisk mojstrskega tečaja dirigiranja v znameniti koncertni hiši Concertgebouw z njenim svetovno znanim orkestrom.

Ko študentom predavam o vodenju, na začetku ponavadi potegnem vzporednico med vodenjem in dirigiranjem – tako kot dirigent v simfoničnem orkestru vodi 70 do 100 vrhunsko izobraženih glasbenikov, tako vodja vodi vrhunsko izobražene strokovnjake z različnih področij. Oba imata jasno vizijo in postavljene cilje. Morda sem se tudi zaradi tega želela na lastne oči prepričati, ali moja primerjava drži. Mednarodno priznani estonski dirigent Paavo Järvi je tisto dopoldne mentoriral štiri mlade dirigente (Sebastián Almánzar, Dayner Tafur-Diaz, Zofia Kiniorska, Swann van Rechem). Vsak je imel na voljo 30 minut interakcije z orkestrom ter partituri Beethovnove druge simfonije in Izoldino smrt Richarda Wagnerja.

V trenutku, ko je dirigent stopil na dirigentski podij, je postal tudi vodja. Vodja, ki daje znak za začetek, usmerja orkester, da diha kot eno, upočasni tempo, mestoma dopušča svobodo ali pa pokaže, naj melodija roga ne preglasi spevnih viol. Res zanimivo je bilo opazovati to mojstrsko triurno srečanje, v katerem sem poglobila znanje o tem, kaj pomeni voditi ljudi, jim pogledati v oči, verjeti v vizijo in jo znati tudi skomunicirati. Naj moje zapiske delim kar z vami in jih ob tem še malo pokomentiram.

Prvi vtis

Tako kot trenutek, ko se dirigent prvič predstavi orkestru, je pomemben tudi prvi stik vodje z zaposlenimi. Pomembno je, kako in na kakšen način izreče prve besede, kakšen stik vzpostavi, pomembna je njegova obrazna mimika ter čas, ki ga nameni zaposlenim. Vsi zaposleni morajo vedeti, kdaj in kje (npr. glasbeniki, pri katerem taktu) začeti. Zato naj vodja vedno pove jasno in razločno, da vsi zaposleni razumejo, kaj želi in kam jih vodi.

Ključna je komunikacija

Če dirigent ve, kakšen zvok bi rad pričaral in to jasno komunicira, bo zvok res tak. Tako mora vodja vedeti, kakšna je njegova vizija, kakšne cilje želi doseči s kolegi in to jasno povedati, pokazati, napisati in razložiti, kako do njih priti. Tudi z neverbalno komunikacijo pokaže, da je ponotranjil cilj in da mu verjame. Vodja mora zaposlenemu dati signal, da ga vidi. Le tako se zgodi komunikacija.

Bogastvo besed

Tako kot dirigent s širšim naborom gest obogati svojo komunikacijo z glasbeniki, lahko vodja razširi svoje besedišče in se tako izogne monotonosti. Z novimi in dodatnimi besedami lahko vnese nov pomen, naredi drugačen poudarek in izpostavi spregledano zanimivost.

Dve roki, eno sporočilo

Dirigent z desno roko kaže tempo, označuje poudarke, označi vstop in izstop različnih sekcij v orkestru, z levo pa gradi izraznost, signalizira poudarke, spodbuja ali umirja igranje. A tako vodja kot dirigent morata paziti, da je komunikacija oz. gibi rok usklajeni in poenoteni s cilji, ki jih od zaposlenih/glasbenikov pričakujeta. Pri spremembi tempa mora jasno nakazati tempo, da ga vsi ujamejo in vedo, kaj morajo delati drugače in v katero smer naj nadaljujejo.

Ujemi val

Glasbeniki najprej potrebujejo jasen osnovni ritem, nato dirigent lahko prepušča in vodi bolj sproščeno. Pri dirigiranju dirigent usmerja najbolj izpostavljene melodije in se ne ukvarja s samoumevnim – ne potrebuje mikrovodenja. Podobno je z zaposlenimi. Vodji ni potrebno stalno skrbeti za tempo; enkrat, ko zaposleni ujamejo val, se vse poklopi in “melodija” dobi jadra.

Bistvo je v malenkostih

Dirigent Järvi je ustavil glasbenike, ko se melodija viol ni slišala, čeprav je bil njihov part. Gre za glasbilo z bolj zamolklim tonom, ki redko pride v ospredje, a ko pride njihova melodija, jim mora dirigent dati prostor. Podobno je tudi pri vodenju, ko vsi poznamo glavni cilj, a je pomembno tudi, da delujejo vse malenkosti v ozadju.

Eksperimentiranje je dovoljeno

Slavni dirigent je poudaril, da je eksperimentiranje dovoljeno tudi znotraj jasnih procesov in situacij, ki niso primerljive s preteklimi. Vodja lahko najde “jezik”, ki bo obrodil sadove pri delu z določeno skupino. Morda je bil prejšnji vodja avtokrat, a to ne pomeni, da zaposleni ne morejo biti uspešni tudi pod demokratično vodjo.

Predpogoj je zaupanje

Ko vodja zaposlenim poda jasna navodila, nato jim zaupa, da bodo tako tudi naredili.

Dinamika vodenja

Maestro Järvi je izpostavil, da glasbeniki začutijo, ko dirigent uživa in je predan, saj jih le tako lahko potegne za seboj. Vodja “okuži” zaposlene s svojo energijo in čustvi, ki jih prinaša na delovno mesto. Pri tem mora paziti, da intenzivnost ni vedno maksimalna, saj potem pri naslednjem projektu ne bo več pravega učinka.

Vsi zaposleni so enakovredni

Čeprav pri poslušanju klasične glasbe izstopajo predvsem violine in trobente, so vsi inštrumenti enako pomembni, pravi dirigent Järvi. Vodja mora vedeti, da vsi zaposleni potrebujejo enak del njegove pozornosti. Naj se ne usmeri le na en del ali oddelek; vedno naj vključi vse za skupen cilj.

Predlagaj in ne kritiziraj

Vodja ne kritizira. Vedno predlaga, kaj lahko zaposleni naredijo drugače ali boljše.

Vodja je tudi igralec

Kaže, kam grejo ostali. Vsak ima svoj pristop, a treba je slediti pravilom, ki so univerzalna. Naj dirigenti oziroma vodje ne bodo sramežljivi. Zaposleni morajo videti samozavest, predanost in prepričljivost. Tudi avtentičnost ni vedno zaželena.

Notranja logika

Vsa glasba je povezana in ima neko notranjo logiko, je Wagnerjevo glasbo komentiral maestro Järvi. Kot dirigent moraš vedeti, kako povezati vse skupaj v celoto. Konstantno dodajaš ali odvzemaš. Ideje, vloženi trud in energija se pretakajo. In ti si tisti, ki vodi.

Dalo mi je misliti

Vse te modrosti so bile mladim dirigentom (in tudi nam, publiki) posredovane ob čudoviti glasbi. Kot organizacijska psihologinja pa nisem mogla iz svoje kože. Spremljala nisem le dirigiranja, vodenja, mentoriranja, ampak tudi glasbenike ter njihove odzive. Ne glede na to, kako so jih mladi dirigenti vodili in kolikokrat so določeno melodijo zaradi napak ponovili, nihče ni zavijal z očmi, nihče ni dirigentu solil pameti, nihče se ni pritoževal ali med pavzami gledal na telefon. Učni proces so glasbeniki spremljali profesionalno, potrpežljivo, prijazno in podporno.

Nenazadnje, učimo se od velikih – sprejemajmo njihove napotke, usmeritve in predloge. Prehodili so že daljšo pot od naše. In kot pravi Paavo Järvi: “Dirigiranje ni poklic kot vsak drug; je za drugo polovico življenja (!). Je proces, ki se sestavlja korak za korakom. Ni absolutne resnice. Potrebuješ izkušnje in tudi napake, iz katerih se učiš. Gre za kombinacijo lastnih izkušenj in modrosti, kar potem naredi dobrega dirigenta. A za to rabiš čas.”

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.