Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste slišali zaposlene, bodisi učitelje v šoli bodisi medicinske sestre v zdravstvenem domu ali koga drugega, kako se pogovarjajo o svojih učencih/pacientih s polnimi imeni, ne da bi pomislili na to, da pravzaprav kršijo zasebnost le-teh. Človek bi si mislil, da z vsemi regulativami, ki obstajajo na področju posameznikove zasebnosti, do takih “nezgod” ne bi prišlo, a kot kaže, so razne regulative in poklicni kodeksi bolj kot ne le mrtva črka na papirju.
Avtorica: Eva Boštjančič
GDPR je zakon na papirju, a v praksi…
Jezna sem, ker GDPR velja le na papirju. Ko v raziskovalnem delu naletim na ovire zaradi težje dostopnih podatkov in dolgotrajnih postopkov, se sprašujem, ali ima ta regulativa sploh smisel. Na eni strani GDPR zahteva strogo zaščito osebnih podatkov, kar upočasnjuje procese in včasih celo otežuje raziskovanje, po drugi strani pa se v praksi (beri: pri številnih poklicih) dogajajo resne (ne)zavedne kršitve, ki ostajajo brez posledic. Na prvi pogled se nam zdijo “normalne”, sprejemljive in neogrožajoče.
Ko zdravniki in učitelji razkrivajo, kar bi moralo ostati zaupno
V praksi sem bila večkrat priča temu, kako se krši zasebnost oz. splošna uredba o varovanju osebnih podatkov (GDPR). Na spletu sem brala članek “Zaposlena na psihiatrični kliniki nepooblaščeno gledala v zdravstveni karton pacientke” in pomislila, da to ni osamljen primer. Če v Sloveniji zboli “pomembna” oseba, ki jo npr. zdravijo v Univerzitetnem kliničnem centru, je vpogled s strani zdravnikov v njene oz. njegove osebne podatke vsaj 10x pogostejši kot pri “navadnem” pacientu.
Nekaj dni nazaj sem bila na večerji in prisluhnila pogovoru ginekologa in dermatologa, ki sta bila del našega omizja. Pogovarjala sta se o svojih pacientih. O posegih in diagnozah kar z imeni in priimki vpričo vseh nas. Kot da je to nekaj povsem običajnega. Kot da ne poznajo (in ne upoštevajo) kodeksa medicinske etike, ki zahteva, da zdravstveno osebje varuje zaupnost osebnih podatkov pacientov. Vse informacije, pridobljene med zdravstveno oskrbo, vključno z medicinskimi podatki in diagnostičnimi izvidi, morajo ostati zaupne.
In če gremo iz zdravstva v šolstvo. V zasebnem pogovoru z učiteljico sem se znašla v situaciji, ko mi je pripovedovala o učencih – ne le o njihovih akademskih dosežkih, temveč o njihovih osebnih in družinskih težavah, ki ji jih starši zaupajo na govorilnih urah. Brez težav je razkrila zasebne informacije učenca, ki so bile namenjene le njej, s pomočjo katerih ga bo lažje vodila skozi turbulentno obdobje, v katerem se trenutno nahaja njegova družina. Kje je torej meja zaupnosti? Tudi v šolstvu morajo osebni podatki učencev, kot so ocene, zdravstvene informacije in socialni status, ostati zaupni in se brez soglasja staršev ali skrbnikov ne smejo javno razkriti, razen če to zahteva zakon. Te zahteve so določene v Zakonu o varstvu osebnih podatkov , kot tudi v Splošni uredbi o varstvu podatkov (GDPR).
Kaj se zgodi, ko izginejo meje zasebnosti?
Najbolj pa sem bila jezna poleti 2021, ko sem od sorodnice izvedela podrobnosti o tem, kako je umiral naš dober prijatelj. Pripovedovala mi je o njegovih zadnjih urah, čeprav ga sploh ni poznala. Te informacije je izvedela od sosede, katere hči dela v bolnišnici, kjer se je zdravil.
Varovanje zasebnosti ni samo zakonska obveza, ampak tudi osebna odgovornost.
Ko ob obisku kozmetičarke izvem osebne podrobnosti o prijateljici, ki so povsem nepomembne za najin pogovor, se spet vprašam, kje meje sploh so. Zakaj so naše zgodbe postale tako zanimive za druge? Če komu zaupam osebne težave, pričakujem, da bo to ostalo med nama. A včasih informacije prehitro zaidejo v javnost, tudi če so zelo intimne.
Zakaj govorimo o drugih?
Psihološko gledano ljudje širijo informacije o drugih zaradi želje po povezanosti, občutku pomembnosti ali celo zaradi zavidanja. Govorice v delovnem okolju pogosto služijo kot način, kako se posamezniki povežejo ali pridobijo določen status. Žal pa s tem uničujejo zaupanje in kršijo meje zasebnosti, kar vodi v neprijetne posledice za tiste, katerih zgodbe se širijo.
Ko moramo za svojo zasebnost poskrbeti sami
Čeprav GDPR obstaja, da bi nas zaposlene ščitil, je jasno, da moramo tudi sami aktivno skrbeti za svojo zasebnost. Ne smemo se zanašati le na zakon, ampak moramo premisliti, katere informacije delimo in s kom. Da postavimo jasno mejo, katero informacijo nekomu povemo in v kakšni situaciji. Hkrati pa imamo tudi dolžnost, da ko smo priča razkrivanju občutljivih informacij drugih, da to ustavimo in mi, ti in jaz, spoštujemo meje zasebnosti. Če bomo ravnali tako mi, bodo tudi drugi okoli nas varni.
Varovanje zasebnosti ni samo zakonska obveza, ampak tudi osebna odgovornost. Marsikateri poklici, npr. novinarji, psihologi, zdravniki, učitelji, imamo etični kodeks, ki vključuje tudi ravnanje z občutljivimi podatki. Ali ga zaposleni poznamo? Ali ga zaposleni upoštevamo pri vsakodnevnih delovnih nalogah? In ali se zaposleni zavedamo, kakšne posledice ima razkrivanje zasebnih podatkov? Mislim, da ne.
Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.
PSIHOLOGIJA DELA 