Poslušaj svoje srce

Med poletjem se nam vedno nekoliko spremeni ritem življenja, vendar se nikoli ne ustavi. Vsi kdaj potrebujemo odklop od dela, ta pa nam včasih prinese unikatne ideje in miselni klik, saj smo v bolj sproščenem vzdušju in imamo več časa za razmislek. Ta čas pa nam pride prav tudi zato, da lahko svoje telo spravimo v obdobje mirovanja in mu prisluhnemo. Več o tem si preberite v slednjem blogu.

Avtorica: Eva Boštjančič

Poletje je zame vedno nekoliko drugačen čas. Tisti, ki delamo raziskovalno in pedagoško, sicer nikakor ne počivamo, se pa naš ritem spremeni. Več je časa za raziskovanje, za branje, za razmišljanje in za teme, ki med študijskim letom pogosto ostanejo nekje ob strani. In morda je prav poletje tudi priložnost, da naredimo nekaj novega. Nekaj, česar sicer ne bi, ker nikoli ni “dovolj časa”.

Včasih je treba obstati, da lahko nekaj zares slišimo

Tako sem danes zjutraj na povabilo dr. Klemena Rebolja odšla poslušat svoje srce. Dobesedno.

Kot raziskovalka sem po naravi radovedna. Če k temu dodam še nekaj strelčevske želje po raziskovanju novih stvari, potem verjetno ni presenetljivo, da sem povabilo z veseljem sprejela. Slabe pol ure sem s slušalkami in stetoskopom poslušala utrip svojega srca, hkrati pa sledila vodeni meditaciji.

Priznam, da nisem človek, ki bi se zlahka sprostil. Še posebej ne zjutraj. Običajno sem polna energije, ob skodelici prve dišeče kave pa glava že pripravlja seznam nalog za čez dan. Tako tudi med to meditacijo misli niso popolnoma utihnile. Še vedno so prihajale in odhajale. Pa vendar sem se po nekaj minutah začela umirjati. In to me je presenetilo.

Ko sem se vsedla v avto in odpeljala domov, sem začela razmišljati, kaj mi je ta izkušnja pravzaprav dala. Ne toliko sprostitve. Dala mi je občutek spoštovanja. Spoštovanja in občudovanja lastnega telesa.

Srce se odziva tudi na tisto, česar ne pokažemo navzven

Srce je izjemen organ. Ima lasten živčen sistem, ki mu omogoča, da utripa neprestano, hkrati pa se ves čas odziva na dogajanje v našem telesu in okolju. Pospeši se, ko smo pod stresom. Umiri se, ko se umirimo mi. Naše dihanje in čustva, napetost in sproščenost se odražajo tudi v njegovem ritmu.

Kolikokrat pa se tega sploh zavedamo? Danes veliko pozornosti namenjamo zunanjosti – razmišljamo, kako smo videti, koliko smo telesno pripravljeni, katere prehranske dodatke moramo vključiti v dnevno prehrano… Tudi tehnologija nam pri tem pomaga. Pametne ure nam merijo korake, spanje, nasičenost krvi s kisikom in seveda tudi srčni utrip. O sebi imamo več podatkov kot kadar koli prej.

Toda podatki še ne pomenijo stika s samim seboj. Lahko vemo, da je naš srčni utrip 62 ali 84 udarcev na minuto, pa nikoli zares ne prisluhnemo temu, kako živimo. Ali svojemu telesu sploh pustimo počivati? Ali znamo prepoznati, kdaj smo preobremenjeni? Ali opazimo, da dolgotrajen stres ni le občutek v glavi, ampak nekaj, kar občuti tudi naše telo?

Telo pogosto spregovori, še preden ga uspemo slišati

Kot psihologinja pogosto razmišljam o tem, kako tesno sta povezana duševno in telesno zdravje. Psihoterapevtski pristopi, med njimi tudi gestalt, že desetletja poudarjajo pomen zavedanja telesnih občutkov, čustev in doživljanja. Naše telo pogosto zazna spremembe, še preden jih uspemo ubesediti. Včasih nas opozarja veliko prej, kot smo ga pripravljeni poslušati.

Morda zato ni naključje, da postanemo na svoje srce res pozorni šele takrat, ko nas opozori nase. Ko začne preskakovati. Ko nas zaboli. Ko zdravnik reče, da bi bilo dobro nekoliko upočasniti tempo. Pa bi lahko začeli poslušati že veliko prej.

Prijateljica mi je enkrat svetovala: »Ne pozabi nase, Eva. Saj veš, kaj pravijo: nase, zase in vase.« Dolgo sem razmišljala, kaj to pravzaprav pomeni. Danes mislim, da predvsem to, da si vzamemo čas za iskren pogled navznoter. Ne zato, ker bi bilo z nami kaj narobe, ampak zato, ker smo preveč dragoceni, da bi nase pomislili šele takrat, ko nas telo ustavi.

Ne pozabimo nase, še preden nas življenje ustavi…

Ko sem danes poslušala svoje srce, nisem slišala le utripa. Slišala sem opomnik.

Da telo ni nekaj, kar je samoumevno in kar nas samo nosi skozi življenje. Je naš najzvestejši sopotnik.

In morda je največ, kar lahko naredimo zase, prav to, da mu tu in tam zares prisluhnemo. Ne samo s pametno uro. Ampak s pozornostjo. In s spoštovanjem.

Po vseh teh letih raziskovanja ljudi sem danes prišla do zelo preprostega spoznanja. Ne živimo samo v svoji glavi. Živimo v telesu, ki nas zvesto spremlja vsak dan našega življenja. Morda je prav poletje pravi trenutek, da se za nekaj minut ustavimo, zadihamo in prisluhnemo sebi. Ne zato, ker moramo. Ampak zato, ker si to zaslužimo.

Ker si bom poskušala občutek umirjenosti pričarati tudi kdaj v prihodnje, sem si naložila aplikacijo Enso Heart. V njej so na voljo vodene meditacije in druge vsebine, h katerim se lahko še kdaj vrnem. Prav to se mi zdi dragoceno – da skrb zase ni enkraten dogodek, ampak nekaj, kar lahko postopoma vključujem v svoj vsakdan.

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.