Zamislimo si primer Ane, ki dela v uspešnem podjetju, kjer posluša predstavitev projekta, ki že nekaj časa ne poteka po načrtih. Roki zamujajo, ekipa je preobremenjena, napake se kopičijo. Ko pride trenutek za vprašanja, opozori, da imajo problem z obsegom dela ter da brez prilagoditev ne bodo ujeli naslednjega roka. Nastane tišina, nato pa vodja z nasmehom odgovori, naj raje gledajo pozitivno in da je najpomembneje ohraniti dobro energijo. Ana se nasloni nazaj in utihne. To ni prvič, da je bila njena skrb odrinjena na stran, zato se sčasoma nauči, da je bolje, da ne reče nič. Navzven ekipa deluje usklajeno in motivirano, v resnici pa problemi ostajajo, le da o njih nihče več ne govori.
Avtorica: Klara Einfalt
Kaj je toksična pozitivnost?
Zagotovo se je kdo od vas že znašel v podobni situaciji in to je klasičen primer toksične pozitivnosti na delovnem mestu. Morda se bo kdo od vas vprašal, kaj to sploh je in kako je pozitivnost sploh lahko toksična? Menda je res, da je pozitiven pogled na svet vedno boljši kot negativen… pa je res v vseh primerih tako?
V zadnjem času je vedno več govora o pozitivni psihologiji in pomenu pozitivnega pogleda na svet. Stavki, kot so “ne bodi tako negativen”, “samo ostani pozitiven/na”, “vse se zgodi z razlogom”, so postali del vsakodnevne komunikacije, naj si bo to v pogovoru z družinskim članom, na kavi s prijateljem, v šoli ali celo v službi. Pozitivnost sama po sebi seveda ni problem. Nasprotno, lahko je vir motivacije, odpornosti in izboljšuje medosebne odnose. Težava nastane, ko se le-ta od nas pričakuje in ne ostane nobenega prostora za dvom, frustracijo ali kritiko. Za nekoga, ki doživlja stisko ali želi na probleme pogledati realistično, takšni odzivi ne delujejo spodbudno, ampak imajo običajno ravno obraten učinek in ga posamezniki lahko doživljajo kot zanikanje njihove izkušnje. Kje je torej meja, ko se zdrava pozitivnost prevesi v toksično? In še pomembneje, kaj se zgodi, ko tak način razmišljanja postane del kulture na delovnem mestu? Zagotovo ste se že znašli v situaciji, ko ste se npr. razšli s partnerjem in vam je ob omembi tega druga oseba rekla, da je tako še bolje in da se vse zgodi z razlogom. Mogoče se je kdo iz med bralcev soočil s kakšno drugo težko situacijo kot je npr. izguba službe in je sogovorec rekel, naj na to pogleda z bolj pozitivne plati. Toksična pozitivnost je izraz, ki se nanaša na prepričanje, da bi morali ljudje ohranjati pozitivno mišljenje ne glede na to, kako težka je situacija. Gre torej za pretiran in vsiljen poudarek na pozitivnem razmišljanju, ki preko lažne pozitivne fasade zanika in minimizira posameznikova resnična čustva in težave.
Zakaj je problematična?
V splošnem bi lahko rekli, da je pozitiven pogled na življenje koristen in dober za naše mentalno zdravje, a resnica je, da življenje ni samo pozitivno. Pojavljajo se tudi težke situacije, s katerimi pridejo težka čustva, le-ta pa lahko predelamo samo tako, da se z njimi zavestno ukvarjamo, ne da jih zatiramo in se preko prisiljene pozitivne ocene pretvarjamo, da jih ni. Pri toksični pozitivnosti ne gre samo za osredotočenost in poudarjanje pozitivnih čustev, ampak za hkratno minimiziranje in zanikanje drugih, povsem normalnih človeških čustev, ki niso striktno optimistična in vesela. Takšen pristop ima lahko resne posledice.
Posledice v delovnem okolju
Na delovnem mestu lahko zaposleni dobijo občutek, da njihovi pomisleki niso zaželeni in začnejo molčati. Namesto odprte komunikacije se vzpostavi navidezna harmonija, kjer vsi delujejo usklajeno, v resnici pa vladata zadržanost in nezaupanje. Problemi se ne rešujejo, temveč kopičijo, vodstvo pa sprejema odločitve na podlagi nepopolnih informacij. Kar se na površju zdi kot pozitivna kultura, lahko v ozadju vodi v slabše rezultate in večje napake. Prepoznati toksično pozitivnost ni vedno enostavno, saj se pogosto skriva za dobrimi nameni. Kaže se v okoljih, kjer ni prostora za dvom ali nestrinjanje, kjer se slabe novice hitro omilijo ali ignorirajo in kjer iskrenost postane tveganje. Če zaposleni čutijo, da morajo filtrirati svoje misli, da bi bili sprejeti, pozitivnost ni več zdrava, ampak postane omejujoča.
Kaj lahko naredimo?
Menim, da rešitev ni v tem, da bi zavrnili pozitivnost, temveč da ji vrnemo pravo mesto. Zdravo delovno okolje omogoča oboje: optimizem in realnost. To pomeni ustvarjanje prostora, kjer lahko zaposleni brez strahu izrazijo svoje pomisleke, kjer so tudi neprijetna dejstva slišana in kjer se problemi obravnavajo kot priložnost za izboljšave, ne kot motnja. Šele takrat lahko pozitivnost postane to, kar naj bi bila in to je podpora, ne pritisk.
Na koncu zdravo delovno okolje ni tisto, kjer so vsi ves čas pozitivni, ampak tisto, kjer si ljudje upajo biti iskreni. Pozitivnost ima svojo vrednost, vendar brez prostora za realnost hitro postane le še maska, za katero se skrivajo problemi, ki prej ali slej pridejo na površje.
O avtorici
Sem študentka magistrskega programa psihologije, z velikim veseljem do narave, športa in potovanj. Obožujem raziskovanje drugih držav, kultur in njihovih običajev. Najlepši del se mi zdi spoznavanje novih ljudi in oblikovanje novih stikov z ljudmi iz različnih predelov sveta. Sem tudi strastna bralka, kar pomeni, da ob vsaki možni priložnosti posežem po knjigi in se prepustim toku zgodbe.
Vas zanima psihologija dela? Naročite se na obveščanje in bodite na tekočem!
PSIHOLOGIJA DELA 