Študija je med Finskimi menedžerji pokazala, da delovna zavzetost in deloholizem med seboj ne korelirata, kar nakazuje na neodvisna konstrukta. Vzdolžna analiza je pokazala na štiri različne skupine:

1. tiste z visoko začetno vendar pojemajočo zavzetostjo ter nizkimi vendar stabilnimi stopnjami deloholizma (18%);
2. tiste z nizko začetno vendar naraščajočo zavzetostjo ter stabilno vendar pojemajočo stopnjo deloholizma (7%);
3. tiste z nizko začetno vendar naraščajočo zavzetostjo ter nizkimi vendar stabilnimi stopnjami deloholizma (6%); ter tiste
4. z visokimi stopnjami zavzetosti in povprečno stopnjo deloholizma (68%).

Ti rezultati kažejo, da so znotraj-individualne stopnje delovna zavzetost in deloholizem v veliki meri neodvisni psihološki stanji. Poleg tega se je izkazalo, da so imeli pogoji dela učinek na stopnje delovne zavzetosti in deloholizma, saj so udeleženci v skupini 2 tipično zamenjali svojo službo tekom študija. Dejstvo, da sta delovna zavzetost in deloholizem občutljiva na spremembe dela, predlaga, da so psihološki pogoji odvisni od posameznikove delovne situacije. Članek si lahko v celoti preberete tukaj.

Mäkikangasa A., Schaufelib W., Tolvanena A. in Feldt T. (2013). Engaged managers are not workaholics: evidence from a longitudinal person-centered analysis. Journal of work and organizational psychology 29, 135-143