Piše: Eva Boštjančič
“Ko sem prvič slišala to besedo, sem pomislila, da je to gotovo nekaj hudega, čudnega in patološkega. Ko pa je ena izmed mojih študentk na to temo pripravila prispevek za slovensko spletno enciklopedijo Wikipedija, sem se zamislila. Saj, Eva, to ‘stvar’ imaš tudi ti. “
Prokrastinacija je namreč tujka za odlaganje dela, nalog, obvez, opravkov na kasnejši termin. Saj, Eva, to ‘stvar’ imaš tudi ti. No, res je, da ne vedno in povsod, če natančno preberem teorijo, ki pravi, da je pri prokrastinaciji vedenje pretežno kontraproduktivno, nepotrebno in zavlačevalno.
Naj najprej pometem pred svojim pragom. Ko zjutraj odprem svoj prenosni računalnik, me čaka kup privatne in službene elektronske pošte, ne docela dokončan znanstveni članek in še članek v nastajanju, za katerega moram najprej narediti statistično analizo. Na namizju mojega računalnika je tudi seznam, po katerem moram danes plačati položnice, organizirati praznovanje otroškega rojstnega dneva, začeti priprave na prvo srečanje Kluba alumnov Oddelka za psihologijo ter pripraviti dve predavanji, ki ju imam za kadrovske strokovnjake v prihodnjem tednu.
In kje naj začnem? Pri pregledu ‘novic’ na Facebooku in pri pregledu dnevnih novic na spletu, zraven pa zavijem še na hitro prebiranje mojih najljubših blog strani. V drugem koraku se lotim branja in odpisovanja na privatno, kasneje pa še na službeno elektronsko pošto, med katero iščem najprej tisto, ki od mene zahteva najmanj napora, časa in razmišljanja ter na katero je odgovor skoraj po pravilu enostaven, kratek. Včasih pa je kakšno vprašanje po pošti zahtevnejše ali pa mi pisec ni najbolj po volji, zato z odgovorom odlašam, odlašam in še odlašam ter se pisanja lotim šele takrat, ko me že začne peči slaba vest ali ponovno prejmem mail “Se opravičujem, ker pa mi niste odgovorili, sklepam, da prejšnjega maila niste prejeli, zato vam pišem še enkrat.”.
Tretji korak pri mojih vsakodnevnih opravilih predstavljajo meni bolj simpatične stvari, kot je na primer priprava predavanja z novo in aktualno vsebino ali pisanje strokovnega članka o meni ljubem strokovnem ali znanstvenem področju, ki ga nestrpno pričakuje urednica časopisa. In ura je že skoraj poldne. Če se ozrem nazaj, sem danes naredila že veliko, a hkrati se še vedno ne počutim dobro, saj me na mojem namizju čakajo še druge zahtevne naloge. Opravim telefonski klic, si skuham kavo in zbiram energijo, da se lotim popravljanja znanstvenega članka. Vmes me zmoti pes in me prijazno vabi na sprehod v sončen jesenski dan. Povabilu se ne morem upreti in raje, kot da brusim znanstveno izrazoslovje, odidem na svež zrak.
Čez uro in pol sem spet za računalnikom. Prijetno utrujena in z zavihanimi rokavi pripravljena na delo. A glej ga zlomka – ugotovim, da se mi je v času, ko sem bila odsotna, zopet nabralo enajst elektronskih sporočil, od katerih je vsaj polovica nujnih in pošiljatelji še danes pričakujejo, čeprav tega ni nihče izrecno napisal, mojo pomoč v obliki odgovora, nasveta, točno določene informacije, podatka ali zgolj mojega mnenja. Začnem z odgovarjanjem, kazalec na uri pa se že bliža številki tri. Moj delovni dan se tako preveša v zadnjo tretjino, ko pa sem ža rahlo utrujena ter željna toplega obroka in malo družbe. Kaj, če delo na znanstvenem članku preložim na jutri, saj je moj urnik za jutri še skoraj prazen? Seveda takoj sprejmem lasten predlog in delo preložim na dan pozneje. In ker pride naslednji dan vrsta nepredvidenih obveznosti, z največjim veseljem znanstveno delo preložim na začetek prihodnjega tedna. Prelagam, odlagam, si v urnik vedno znova vpisujem nove obveznosti, vse do trenutka, ko se mi začne muditi – ali zaradi roka, ki mi ga je postavil urednik, ali zaradi bližajočih se praznikov, ki bi jih rada preživela v miru in brez težjih bremen nad sabo, ali zaradi prijaznega in vztrajnega priganjanja kolegice, ki je soavtorica najinega pisanja. Šele takrat vsem drugim nalogam in dnevnim obveznostim rečem jasen, strog in glasen NE ter se lotim dela, ki me duši že tri tedne. Da pa bi se razbremenila in laže zadihala, nisem do tega trenutka storila prav ničesar.
Razmišljam, pišem, ponovno nekaj računam, preverjam, primerjam z drugimi ugotovitvami, zopet pišem, povzemam, urejam besedilo, popravljam slovnične in tipkovne napake in delam zaključke. In po dveh intenzivnih delovnih dnevih, ko je članek pripravljen za oddajo, presenečeno ugotovim, da sem uživala prav v vsaki minuti tega dela. In kako se šele počutim, ko kliknem ‘pošlji’ in članek odleti do urednika, ki ga že nestrpno pričakuje – veselo, sproščeno, olajšano. Ja, res sem bila učinkovita ta zadnja dva dneva! A kaj, ko vem, da ti dobri občutki hitro skopnijo… In ko bo ponovno prišlo do podobne situacije, bom napako ponovila – najprej bodo na vrsti prijetne stvari, za konec pa si bom pustila tiste, ki mi ne ležijo. Tako pač je pri meni.
Če imate tudi vi prokrastinacijo (glede na raziskave je takšno vedenje prisotno pri vsakem petem človeku), lahko v spodnjem posnetku v angleškem jeziku najdete nekaj praktičnih nasvetov, kako se ji izogniti ali jo vsaj zmanjšati.
psihologijadela.com 