Piše: Nina Vaupotič

Zadnje čisto pravo izpitno obdobje se je končalo in moje misli so začele uhajati k naslednjemu letu in pol, zadnjem, v katerem si bom še lahko rekla študentka psihologije. V mislih že načrtujem, kam me bo v tem času poneslo – želim si potovati, opravljati Erasmus prakso v tujini, obiskati prijatelje, ki živijo v drugih državah. Odlomim košček belgijske čokolade, srknem dva požirka črnega indijskega čaja in pobrskam po spletnih straneh ugodnih letalskih kart. Dobro, možnosti je precej, tudi cene so lahko ugodne, če se le organiziram. Raziščem še študentske  priložnosti v tujini in ugotovim, da jih je na voljo veliko. Mobilnost se mi zdi dosegljiva, vsakdanja in skorajda rutinska, barvitosti trga pa se ob pitju indijskega čaja in grizljanju dobrot iz drugega konca sveta sploh ne zavedam.

Številne migracije, tako dobrin kot ljudi, so predvsem posledica globalizacije, torej povečanih interakcij med državami, razvoja tehnologije in prometa ter posledičnih možnosti za potovanje in komunikacijo. Ljudje danes preprosto potujejo iz užitka, zaradi poklicnih priložnosti, kariernega razvoja in podjetniških možnosti. Po podatkih mednarodnega združenja za migracije je na svetu trenutno 214 milijonov ljudi, ki ne živijo v državi, v kateri so bili rojeni. Statistike kažejo, da bi bila država, v kateri bi živeli samo migranti, peta največja na svetu. Kakšen vpliv ima torej globalizacija na življenje ljudi in njihovo kariero?

Potovanja in migracije lahko skozi prispevke na socialnih medijih izgledajo zelo famozno – počitniške slike iz Balija, nazdravljanje s kavo iz Starbucksa, kuharski tečaji sušija, slike izpred evropskih fakultet in podobno. Utrinki so bleščeči, realnost pa ima lahko grenki priokus, predvsem zaradi občutkov odtujenosti in nerodnosti, ki jih lahko imajo ljudje ob selitvah v novo državo in srečanju z novo kulturo.

Velikokrat se zgodi, da se ljudje podajo v svetlo prihodnost, vendar se kljub svojim sposobnostim spopadajo z mnogimi težavami. Raziskave namreč kažejo, da tudi strokovnjaki težje najdejo delovna mesta, v primerjavi z domačini, ki imajo enake kompetence in izkušnje. Problem izseljencev je tudi, da njihove kvalifikacije v novi državi niso priznane. Prav tako pa se lahko soočajo z diskriminativnim vedenjem v postopku selekcije. Posledično morajo delati več in bolj trdo, da dokažejo, da so vredni delovnega mesta ali napredovanja.

Psihološke raziskave kažejo, da glavni motivi za selitve izhajajo iz težnje po dosežku, večje odprtosti za nove izkušnje in nižje  identifikacije z državo, kateri pripadajo. Obstaja tudi vrsta lastnosti, ki napovedujejo uspeh pri ljudeh, ki se odselijo v tujino, in sicer ekstravertnost, čustvena stabilnost, znanje jezika, kulturna občutljivost, kulturna prilagodljivost, socialna fleksibilnost, zanimanje za ljudi in tolerantnost. Vse te lastnosti so varovalni dejavniki prilagajanja osebe na novo kulturo, kar pomeni, da se bodo s privajanjem na novo okolje lažje spopadali s problemi in poželi več uspehov pri prilagajanju.

Probleme zaradi izseljevanja ljudi lahko občutijo tudi države, ki izgubljajo svoje delavce zaradi sindroma, imenovanega “beg možganov”. V bistvu ne gre le za potujoče možgančke, ampak kar za ljudi, ki poleg svojih kognitivnih sposobnosti posedujejo še vrsto drugih lastnosti: odprtost, težnjo po moči, težnjo po dosežku in čustveno stabilnost. Gre za lastnosti, ki vodijo v razvoj mnogih kompetenc, na primer: analitičnih sposobnosti, inovativnosti, sposobnosti vodenja, fleksibilnosti in prilagajanja. Rešitev bi se lahko skrivala v ponovnih vrnitvah izseljencev, ki bi bili opolnomočeni z dodatnimi kompetencami in bi naj posedovali več ekonomskega kapitala, kar lahko koristi domači državi, in sicer tako, da denar, ki ga zaslužijo v tujini, porabljajo tudi doma. Vendar pa vrnitev ni nujno dobro promovirana pri domači državi. Tisti, ki so se odselili, se v večini primerov ne odločijo za vrnitev domov, razen, ko je bila njihova vrnitev vnaprej določena.

Med brskanjem literature sem odkrila dobršen kupček prispevkov na temo uravnavanja medkulturnih razlik v organizacijah in multikulturnih podjetjih. Dobila sem občutek, da imajo ljudje, ki odhajajo na delo v tujino, določene težave, a je oddelek HR vse bolj vključen v prilagajanje delavcev – posamezniki so poučeni o fazah kulturnega šoka, deležni treninga o kulturnem prilagajanju, velikokrat so v prilagajanje vključene tudi njihove družine. Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da so teh ugodnosti največkrat deležne vodje, managerji in v splošnem ljudje iz višjih delovnih položajev. Začela sem se spraševati, kako je s tem pri delavcih, ki izhajajo iz nižjega ekonomskega statusa in se selijo predvsem v upanju na boljše življenje. Kako izgleda prilagajanje na novo kulturo pri njih in kakšno psihološko pomoč ali trening lahko dobijo? Ali koga skrbi za psihično blagostanje teh delavcev? Dobila sem občutek, da so v primeru, ko za njih ne poskrbi podjetje, prepuščeni sami sebi. Vsaj na področju Slovenije nisem odkrila psihologov, ki bi se podrobno ukvarjali prav s podporo priseljencem. V luči aktualnih dogodkov sem razmišljala tudi o priseljencih, ki se ne selijo zaradi nove službe, niti nimajo osebnostnih lastnosti, ki bi jih gnale v tujino, vendar so se vseeno znašli v položaju, ko so te prilagoditve od njih pričakovane. Zdi se mi, da bi na tem področju psihologi lahko našli veliko izzivov, hitro ukrepanje pa je vedno boljše kot naknadno odpravljanje posledic!

---

Nina Vaupotič je študentka magistrskega študija psihologije, ki jo najbolj zanimata psihologija osebnosti in kulturna psihologija. Rada ima spontane izlete, dobre knjige in naključna zabavna dejstva.