Piše: Elena Kučej

Se smatrate za pošteno osebo? Sklepam, da bi večina izmed vas odgovorila z odločnim »da!«. Pa ste kdaj vozili preko omejitev, ponoči, ko je bila cesta prazna? Ste si kdaj odmerili večji kos torte, kot vsem ostalim, ker ste bili preprosto preveč lačni? Ko ste bili mlajši, ste se zlagali svoji mami, da ste dokončali domačo nalogo, četudi je niste?

Dragi moji, vse to spada pod poštenost oziroma nepoštenost in kakor vi, bi se tudi večina ljudi, za katere sami menite, da niso pošteni (npr. politiki), najverjetneje označili za poštene. Zakaj? Ker opravičujemo svoja slaba dejanja z razlogi, kot so npr. »tako ali tako me ne bodo kaznovali«, »nihče v tem podjetju ni pošten« in »saj mi tako ali tako niso nakazali plače ta mesec«.

Vsak od nas ima svojo mejo, ki ga ločuje od tega, da bi zakorakal na pot nepoštenosti. Nekateri imajo to mejo postavljeno višje, drugi pa nižje. Nekdo bi morda ukradel jabolko šele, ko bi bil neizmerno lačen in ne bi imel niti centa več, da bi si ga lahko kupil, spet drugi pa pokažejo znake nepoštenosti že ob najmanjših preprekah. Odvisno je torej od nas samih, pa tudi od organizacije, seveda. Če na primer organizacija nepoštenosti ne kaznuje, je večja verjetnost, da bo do nje tudi prišlo.

Kaj spada pod nepoštenost na delovnem mestu in kako le-ta vpliva na delo?

Pod nepoštenost na delovnem mestu štejemo laganje, krajo, absentizem, ter zapravljanje časa v organizaciji za urejanje osebnih zadev. Naj vam predstavim nekaj primerov.

1. Morda se vam majhna laž ne zdi katastrofalna, vendar poznam ljudi, ki so strašno nezadovoljni v svojih službah, ker so lagali na razgovoru za delo. Na podlagi tega so jim dodelili naloge, ki niso bile najbolj primerne za njih in sedaj razmišljajo o tem, da bi zapustili trenutno delovno mesto.
2. Poznam primer osebe, ki je v prejšnji službi kradla pisarniške pripomočke, svoje vedenje pa je opravičevala s tem, da naj bi ji tam že tako ali tako povzročili preveč gorja.
3. Absentizem se lahko nanaša na zamujanje, neredno prihajanje na delovno mesto, prezgodnje odhode ali pa samo odsotnost, ki ji botruje npr. laganje o bolezni. Vse to vpliva na kakovost in sam proces dela v organizaciji.
4. Ob porastu družbenih omrežij in povišanju delovnih ur, se je pri zaposlenih pojavil trend zapravljanja časa v službi. Igranje igric, surfanje po internetu, uporaba facebook-a in podobno, je postalo nekaj povsem običajnega, vendar gre za resen problem, saj govorimo o plačanih urah s strani delodajalca, v katerih delavci niso storili nič produktivnega.

Vse to vpliva na nižjo delovno uspešnost, slabše odnose s sodelavci, prav tako pa je na delovnem mestu prisotno manj prosocialnega vedenja, če delavci za to niso dodatno plačani.

Kako rešiti problem nepoštenosti?

Z nepoštenostjo v delovni organizaciji sem se prvič srečala približno eno leto nazaj, ko so v moji tedanji službi ugotovili, da jim v mesečnem obračunu iz blagajne manjka okoli 30 evrov. Šef je bil zgrožen, prav tako tudi vsi zaposleni. V meni se je prebudila detektivska žilica, ko sem pomislila, da eden izmed njih laže in imamo v kolektivu pravega tatu. V glavi sem že videla prizor iz serije Laži mi in sebe kot forenzične psihologinje, izurjene za prepoznavanje laži. Vendar pa šef ni želel komplicirati, zato me je zgolj prosil, da bi našla metode, ki bi pri sodelavcih spodbudile poštenost, da se podobne stvari ne bi več dogajale. Tako sem pričela razmišljati, kako zmanjšati nepoštenost pri ljudeh in kako bi ta znanja lahko prenesla v naše delovno okolje.

Prva stvar, ki mi je padla na pamet, je bila raziskava, ki sem jo brala pred leti o tem, da so študentom pred izpitom prebrali 10 božjih zapovedi, kar je drastično zmanjšalo goljufanje tudi pri skupini, v kateri to ni bilo kaznovano. Raziskavo so, ob pritožbah vseh ateistov na oddelku, tudi ponovili, vendar so tokrat študentom pred izpitom ponudili list s prisego, da na izpitu ne bodo goljufali, ki so jo seveda morali tudi podpisati. Rezultati so bili podobni kot v prvem primeru, kar je potrdilo visok vpliv teh dveh metod na zmanjšanje nepoštenosti pri pisanju izpitov. Vprašala sem se, ali bi to lahko delovalo tudi v delovni organizaciji? Prva ideja je bila, da bi rahlo priredila 10 božjih zapovedi in jih obesila v sobi za malico ali pa predlagala šefu, da bi vsi zaposleni podpisali izjavo o poštenosti. Vendar pa samo to zagotovo ne bi rešilo naše težave, zato sem brskala naprej in ugotovila, da raziskave kažejo, da se je z zaposlenimi, ki so v preteklosti že imeli težave s poštenostjo dobro pogovoriti in jih dodatno opazovati. Nujno je tudi, da ima šef pregled nad financami, delovnim časom ter opravljenimi nalogami zaposlenih, ki imajo s tem manj manevrskega prostora za nepoštenost. Vsi krivci morajo biti za svoja dejanja kaznovani, saj s tem pokažemo, da takšno vedenje v firmi ne bo tolerirano. To pri zaposlenih povzroči strah in s tem manjšo verjetnost pred izvedbo nepoštenih dejanj. V našem primeru to ni bil problem, vendar je nujno, da šef predstavlja dober model, po katerem se vsi zgledujejo. Če se zaposleni zavedajo šefove nepoštenosti, obstaja večja verjetnost, da se bodo tudi sami posluževali podobnih vedenj.

Ob vseh teh predlogih sem bila tako vznemirjena, počutila sem se že kot prava psihologinja, ki bo s svojimi idejami popolnoma spremenila delovno klimo in postala nezamenljiv člen ekipe, dokler ni sodelavka, ki je zadolžena za računanje in manevriranje z denarjem, ugotovila, da smo zgolj narobe prepisali številke. No ja, morda mi bo pa to novo znanje, čeprav srčno upam da ne, nekoč prav prišlo! Do takrat pa ga predajam vam in upam, da vam bo dobro služilo!

Več zanimivih vsebin na temo (ne)poštenosti najdete tudi na spodnjih povezavah:

https://psihologijadela.com/2015/01/09/neposteno-ravnanje-organizacij-in-tistih-ki-tam-delajo/

https://psihologijadela.com/2015/01/12/vloga-pravicnosti-v-organizaciji/