Treba ga je poslušati in slišati, kar nam želi povedati, poudarja psihologinja Katarina Babnik.

“Kako si pa ti kaj?” Na prvi pogled običajno vprašanje, uporabljeno na dnevni ravni. Še več – pravzaprav smo tisti, ki ga uporabljamo še pozorni in skrbni, ko sprašujemo bližnje, kako se počutijo. Pa vendar včasih to skromno vprašanje za sabo prinese mnogo več kot le pogost odgovor “Dobro sem“.

Pred parimi dnevi, natančneje 4. februarja, smo ponovno obeležili Svetovni dan boja proti raku. Diagnozo rak povezujemo s trpljenjem in smrtjo ter s tem z nadvse težkimi temami za pogovor. Prisotne so stiske; tako pri obolelih kot tudi pri ljudeh iz njihove okolice. Velikokrat namreč ne vemo, kaj reči in predvsem – kako reči.Psihologinja dr. Katarina Babnik pravi: “Zagata je manjša, če si priskrbimo informacije, s čim se sodelavec spoprijema. Zavedati se moramo, da bolezen in zdravljenje lahko vplivata na njegove fizične in kognitivne sposobnosti, na njegovo zunanjost, odnose z drugimi, samopodobo, samospoštovanje in kakovost življenja. Vse to v povezavi z negotovo prihodnostjo, kar zadeva zdravljenje in ozdravitev, poruši njegovo predstavo o sebi in možnem prihodnjem jazu.”

Pomembno je, da razumemo, da se prioritete čez noč spremenijo. Pozornost velja posvetiti tudi odnosom in posledicam na delovnem mestu. Pomembno je, kako z obolelim začnemo pogovor, predvsem pa, da ga resnično slišimo. In kaj točno to pomeni? Kako naj torej delujemo v takih in podobnih situacijah? Kako obolelemu olajšati okoliščine na delovnem mestu? Dr. Katarina Babnik nam v članku časopisa Delo jasno oriše, kaj je primerno in kaj ne.