Nasilje ima več obrazov, večina obrazov nosi maske, tančice, očesni stiki so manj pogosti, obrazi so obrnjeni stran od nas ali pa nas na skrivaj zalezujejo.

Kot obljubljeno, uradno napovedujemo izid sveže monografije z naslovom Obrazi nasilja na delovnem mestu – psihološki pogledi in slovenska praksa (Eva Boštjančič in Ana Reberc (urednici)), ki bo izšla 22. maja 2019, pri Znanstveni založbi univerze v Ljubljani.

»Vabljeni, da sodelujete v raziskavi o pojavnosti nasilja v vaši delovni organizaciji.« To je bil začetek povabila k sodelovanju pri raziskavi, ki ga je prejelo veliko delodajalcev, ko smo se jeseni 2018 lotili odkrivanja in analiziranja področja nasilja v slovenskem delovnem okolju. »Vabimo vse, ki ste doživeli kakršno koli obliko spolnega nasilja na delovnem mestu, da sodelujete v intervjuju, pri katerem bo zagotovljena popolna anonimnost, vse povedano bomo pred analizo anonimizirali ter vam pred kakršno koli objavo prispevek poslali v avtorizacijo.« To pa je bil začetek vabila vsem zaposlenim, ki so sami občutili tisto, kar je v slovenskem prostoru prepovedano z zakoni in predpisi. Ko smo s študenti magistrskega študija psihologije vzporedno raziskovali 15 med seboj delno povezanih področij, smo na ta in mnoga druga vabila prejeli zelo malo pozitivnih odgovorov. Zaradi prvotno res nizkega števila udeležencev sem se spraševala, ali je to morda tema, ki v Sloveniji ni prisotna, ali je meja prepoznavanja nasilja tako visoka, da se po mnenju večine nasilje v delovnih organizacijah ne dogaja, ali da se posamezniki ne želijo izpostavljati, podoživljati in poročati o lastnih izkušnjah, saj ji je strah morebitnih posledic. (odlomek iz Predgovora, Eva Boštjančič)

Nasilje je tema, ki danes ni popularna, o kateri se veliko ne raziskuje, o kateri se piše bolj malo in previdno. Gre za področje, ki se ga delodajalci morda sploh ne zavedajo, ali se usmerjajo le na bolj otipljiva, merljiva ter dobičkonosna področja, ali pa si zakrivajo oči, da za njihovo organizacijo razumevanje, prepoznavanje in zmanjševanje nasilja ni pomembno. (Eva Boštjančič)