Pred kratkim je bil v marčevski tematski številki Delavske enotnosti, glasilu ZSSS, namenjeno kompleksnemu področju usklajevanja dela in zasebnosti, objavljen intervju z dr. Evo Boštjančič. Pogovor je tekel o področju stresa, izgorelosti, konfliktu, ravnovesju, zavzetosti, strahu in o tem, zakaj v življenju ne gre iskati sreče.

---

Avtor prispevka in voditelj intervjuja Gregor Inkret intervju začne takole:

Kakšen je pogled na usklajevanje dela in zasebnosti, poklicnega in družinskega življenja z vidika psihologije dela, s katero se poklicno ukvarjate?

“Gre za zelo sveže področje, še posebej zato, ker je bilo včasih razmerje med delom in prostim časom bolj jasno in trdneje določeno, zadnje čase pa je meja med njima tudi zaradi razvoja novih tehnologij vedno bolj zabrisana, zato se o tem več pogovarjamo in področje analiziramo. Najprej so raziskovalci razmišljali o tem, da gre za konflikt, potem začeli govoriti o usklajevanju med delom in prostim časom, danes pa v slovenščini uporabljamo izraz ravnovesje, kar pomeni, da iščemo nekakšno ravnotežje med obojim, ki pa je dinamično in se spreminja glede na naša življenjska obdobja, raznolike okoliščine, tudi dneve v tednu, pod črto pa vedno iščemo nekakšno ravnovesje. V vsakem primeru gre za izjemno aktualno temo.”

Dr. Boštjančič dodaja, da so raziskovalci sčasoma ugotovili, da lahko tudi zadovoljstvo na delovnem mestu bogati posameznikovo osebno življenje, kar lahko ključno vpliva tudi na njegovo delo oziroma zadovoljstvo z delom, pa na njegovo učinkovitost, zavzetost ipd. Usklajevanje dela in zasebnosti lahko pomeni velik psihični problem in pritisk, saj vedno iščemo ravnovesje med časom, denarjem in energijo. V kolikor se preveč nagnemo na eno stran, smo manj uspešni pri drugih dveh stvareh.

Kako pa zdraviti oziroma regulirati posledice omenjenih stisk?

“Prvi korak kakršnikoli spremembi naproti je zavedanje, da v tvojem življenju nekaj ne funkcionira. Potem pa je nujna motivacija, želja, volja, da stvari spremeniš. Šele tretji korak vključuje določeno spremembo. Lahko pa naredimo vse korake in nato trčimo ob nov zahteven dogodek oziroma nove kompleksne razmere, ko lahko, v primeru, da novega vedenja nismo dovolj utrdili, zdrsnemo v regresijo, kot temu pravimo psihologi. In pademo na prejšnjo stopnjo funkcioniranja.”

Boštjančičeva pravi, da usklajevanje dela in zasebnosti praviloma poteka na treh nivojih. Na nivoju posameznika in na ravni organizacije, kar pomeni, da organizacija oziroma delodajalec potegne bolj jasno ločnico med delom in prostim časom. Tu gre lahko za čisto konkretne in vsakdanje primere, ko je denimo vzpostavljeno brisanje elektronske pošte v času, ko je zaposleni na dopustu – pomembnejša elektronska sporočila je mogoče preusmeriti na sodelavce, s tem pa ko prideš z dopusta, ni tistega prvega, postdopustniškega stresa, ki ga povzroči velika količina neprebrane in neodgovorjene elektronske pošte. Tretji nivo pa poteka na ravni države, kjer gre za različne strukturne spremembe, politike in ukrepe, s katerimi država vpliva na usklajevanje dela in zasebnega življenja. Na ravni posameznika najdemo lahko še en problem in sicer samo prisilo perfekcionizma, h kateremu teži posameznik.

Kako velik problem pa je današnja prisila perfekcionizma, ko imamo pogosto občutek, da moramo biti nenehno najboljši, najuspešnejši, najhitrejši in da bo, če le za hip popustimo, po nas … ?

Morda se z opisanimi občutki soočajo predvsem starejši zaposleni, ki se zavedajo, da je njihovo znanje zastarelo in da ne vlagajo dovolj energije v stalno izobraževanje ter osveževanje svojih kompetenc. Potem pa imajo, ko prihajajo mlajši, občutek, da so v podrejenem položaju. Tudi kadroviki, ki so v stiku z omenjenimi starejšimi zaposlenimi, poročajo, da so ti že na selekcijskih intervjujih veliko manj samozavestni in zato mnogo manj verjamejo v svoje veščine, za katere pa menim, da jih imajo. Sicer bi rekla, da mlada generacija ne teži več k popolnosti, ampak išče na trgu dela druge potrditve. Tisti, ki zasledujejo popolnost, pogosto izgorevajo. Delodajalci jih prepoznajo kot dobre in učinkovite, zato jim pogosto naložijo več odgovornosti, ponavadi hitreje napredujejo, vendar so tudi bolj obremenjeni, hkrati pa delodajalci pogosto pozabljajo, da vsak človek potrebuje počitek. In s psihološkega vidika je ta kakovosten šele, ko lahko svoje možgane popolnoma odklopiš od delovnih obveznosti, službenih klicev in stalne dosegljivosti.   

“Vsi iščemo srečo, toda ali poznate koga, ki je ves čas srečen? Jaz ne. Načeloma velja iskati majhne dragocene ter pomembne stvari in drobne kratkoročne zadovoljitve. Še enkrat bi poudarila pomen vzgoje in izobraževalnega procesa, ki bi moral pripraviti vsakega posameznika na to, kar nam življenje prinaša. Mlade ljudi moramo naučiti poskrbeti zase, tudi pri usklajevanju dela in prostega časa. Pomembno je, da skrbijo zase, da si vzamejo čas za sprostitev, ko so pod stresom, da znajo prenesti padce in poraze v življenju. Pri tem ima slovenska družba še veliko prostora za napredek.”

Več o samem intervjuju pa na spletni strani ZSSS, kjer je objavljen v spletni obliki.