Blog / Etika / Konflikti / Psihologija dela / Stres in izgorelost

Anonimna pisanja ubijajo in osvobajajo hkrati

Piše: dr. Eva Boštjančič

Nadeti si plašč anonimosti je danes enostavno – odpreš nov profil na spletu, si izbereš vzdevek, na katerega prilepiš fotografijo, na primer rumenega cveta, in tvoj ”pohod” s smetenjem kritizerstva, obsojanja, obrekovanja in sovraštva se lahko začne.

Pod okriljem anonimnosti je dovoljeno prav vse, od všečkanja sovražnega govora, opisovanja neprijetnih dogodkov, neutemeljenega izpostavljanja delodajalca, do razkrivanja zaupnih poslovnih informacij ali ”križanja” svojega šefa. Gre za moč, ki nam jo daje plašč anonimnosti, v katerega smo udobno zaviti na domačem kavču, ko imamo v rokah pametni telefon ali prenosni računalnik ter tipkamo.

Za nami ostajajo črke, besede, komentarji, včasih celi romani opisov, kaj vse je narobe, kdo vse je tega kriv in obtožbe, ki imajo včasih večjo moč kot pisanja izpod prstov pravih strokovnjakov (npr. novinarjev, pravnikov, psihologov, kriminalistov). Pri tem pa se (skoraj) nihče ne zaveda posledic, ki jih anonimna pisanja prinašajo tistim, ki so omenjeni – včasih so bili javno izpostavljeni, linčani, mučeni ali celo obglavljeni, danes pa to počnemo na mnogo bolj sofisticiran, indirekten način.

 


Besede, besede, besede

Besede, ki so včasih predstavljale enega največjih simbolov svobode govora, so postale besede, ki ob neustreznem in neetičnem rokovanju – anonimna pisma, ovadbe, obrekovanje na forumih – povzročajo posamezniku stres, znižujejo njegovo učinkovitost, mu jemljejo energijo in ubijajo ustvarjalnost. Včasih pa so sposobne žrtev pisanj celo ubiti, dobesedno; ko posameznik, zaradi linča na spletu ter zanj brezizhodnega položaja, naredi samomor ali posredno – kot je na primer odstop od projekta, izstop iz stranke, odpoved delovnega razmerja ”zaradi osebnih razlogov”.

 

Svoboda ali ujetost

Anonimnost je med nas s svetlobno hitrostjo raznesel svetovni splet, stališča do anonimnosti pa so si tako med znanstveniki kot tudi uporabniki nasprotujoča. Anonimnost prinaša svobodo, da povemo, napišemo ali nekomu zaupamo nekaj, za kar ne bi imeli moči, če bi drugi osebi gledali v oči. Anonimnost omogoča, da posamezniki opozarjajo na napake družbe, delovnih organizacij, posameznikov. Napake bi bile drugače odkrite prepozno ali celo spregledane. Tako v Sloveniji obstaja vrsta spletnih strani, na katerih lahko anonimno opozorimo npr. na neizstavljen račun, na kriminalno dejanje ali na težave v šolstvu. Družba si želi etičnega in moralnega ravnananja, tako da si želi žvižgačev, ki bi preprečevali katastrofe, a hkrati ”pazili”, da ostanejo vsi akterji nepoškodovani. To je res težka naloga in politično ter moralno-etično ne vedno korektna.

 

Nevidnost spletnih anonimnih piscev

Anonimnost pri storilcih spletnega anonimnega pisanja (nasilnež je lahko kdor koli, tudi fizično šibkejši posameznik) zmanjšuje socialne zadržke in moralno odgovornost. Poleg tega lahko negativno vedenje nasilneža aktivno podpirajo tudi drugi, s tem ko npr. delijo njegovo objavo in posredujejo sporočilo.

Vsiljiva narava spletnega nasilja zabriše mejo med osebnim in javnim, saj lahko komunikacija poteka kjer koli in kadar koli, zato se žrtev težje odmakne od nasilnega dopisovanja.

Zaradi anonimnosti nasilneža ima žrtev tudi manj možnosti, da ukrepa, kar hkrati zmanjša njen občutek nadzora nad situacijo. Zaradi vseh naštetih značilnosti je že eno samo nasilno dejanje dovolj, da lahko govorimo o spletnem nasilju.

 

head-1292291_960_720

Anonimnost nam daje moč

Anonimnost je lahko tudi ogrožujoča. Anonimnost, ter verjetno manjša verjetnost negativnih sankcij s strani drugih, povzroči, da so posamezniki manj zadržani pri izražanju čustev v spletni komunikaciji. Tako povzročitelji kot žrtve spletnega nasilja pogosteje izražajo občutke jeze, strahu in žalosti. Rezultati Bartlettove raziskave iz leta 2016, v kateri so sodelovali študenti na ameriški fakulteti Gettysburg, kažejo, da so tisti, ki so menili, da je njihova identiteta na spletu prikrita, pogosteje razkrili, da se ukvarjajo s spletnim ustrahovanjem, celo njihov odnos do te oblike nasilja je bil pozitivnejši (npr. “V redu je, če si to nekdo zasluži.”).

 

Osebni stik zmanjšuje agresivno vedenje

Pojavnost in vloga anonimnosti je odvisna od stopnje jasnosti določene situacije, ki se hkrati povezuje s številom dostopnih podatkov v danem trenutku. In v praksi imamo ustreznih informacij vedno premalo, da bi lahko ustrezno sklepali, pojasnjevali, sodili in zaključevali. Ob branju komentarjev o člankih na spletu lahko vidimo, da je večina bralcev prebrala le naslov, ki pa je skoraj verjetno provokativen in oblikovan tako, da naključnega spletnega postopača zvabi, da klikne na članek ter ga prebere v celoti.

A ko nam anonimnost ne nudi več popolnega zatočišča, se stopnja naše agresivnosti zmanjša. To so potrdili tudi izraelski znanstveniki v zanimivem eksperimentu o spletnem komuniciranju. Ko so bili opazovanci v računalniškem klepetu popolnoma anonimni, so uporabljali visoko stopnjo verbalne agresije. V drugem koraku, ob uporabi svojega pravega imena in ko so med pogovorom lahko videli dele telesa drug od drugega, je bila verbalna agresija še vedno visoka. Agresija pa se je zmanjšala, ko sta se v video prenosu osebi gledali v oči. To kaže, da lahko stik z očmi označuje pomembno mejo, ki ločuje agresijo od naklonjenosti – tudi če sta se neznanca na računalniškem zaslonu s pogledom le ujela, je bila raven njunega agresivnega vedenja občutno nižja.

 

Plašč anonimnosti nam torej prinaša varnost in izpostavljenost hkrati. Vedno je potrebno vnaprej razmisliti, v katerih situacijah je anonimnost dobra in želena ter v katerih je lahko škodljiva in ogrožujoča. Zato se nekateri spletni mediji že odločajo, da se določenih njihovih prispevkov ne da komentirati. Hkrati pa nekatere organizacije uvajajo anonimne telefone ali e-naslove, na katerih lahko s pomočjo odzivov uporabnikov ali zaposlenih nenehno izboljšujo kakovost poslovanja.

Ja, anonimnost se splača. A anonimnost lahko tudi ubija.