HRM / Lastnosti trga dela / Organizacijske spremembe in razvoj / Psihologija dela / Struktura, kultura, klima

Je denar res dober motivator na delovnem mestu?


V reviji HR&M je bil pred časom objavljen članek o pomenu denarja kot motivatorja na delovnem mestu, pod katerega sta se podpisali Andreja Petrovčič in izr. prof. dr. Eva Boštjančič.


Denar je dober sluga in slab gospodar. (Alexander Dumas)


Koliko bi morali zaslužiti, da bi bili na delovnem mestu zadovoljni, uspešni in zavzeti? Kakšna bi bila idealna plača? Višja plača res prinaša boljše rezultate?

Kot ugotavljata avtorici, odgovori na ta vprašanja niso enostavni in enoznačni, znanstvene raziskave namreč kažejo, da je povezava med plačo, motivacijo, uspešnostjo in zadovoljstvom precej zapletena.

Denar lahko vpliva na motivacijo, misli in vedenje posameznikov, v primerjavi z nedenarnimi motivatorji ljudi vodi k načrtovanju več dela in posledično temu, da sproščanju namenjajo manj časa, hkrati pa negativno vpliva na medosebne odnose. V nekaterih starejših raziskavah so pokazali, da višja plača povečuje zadovoljstvo na delovnem mestu, obratno pa naj bi tudi višje zadovoljstvo posameznika vplivalo na zviševanje njegove plače. V novejših raziskavah pa so ugotovili pomembno negativno povezavo med plačo in zadovoljstvom z delom. Plača je bila spoznana tudi kot eden glavnih dejavnikov, ki vpliva na odločanje zaposlenih, ali se bodo določeni organizaciji pridružili, v njej ostali ali jo zapustili, glede vpliva na delovno zavzetost pa je bilo objavljenih malo študij, rezultati ostalih pa so nekonsistentni.

Denar kot motivator – da ali ne? Vir: Pixabay

Torej, denar kot motivator – da ali ne?

Kot ugotavljata avtorici, denarno nagrajevanje sicer res predstavlja ključni motivator v delovnem okolju, vrednota denarja pa je skozi zgodovino vztrajno pridobivala na pomenu, a glede na pretekle raziskave obstajata dva ključna dejavnika, preko katerih lažje razumemo motivacijo. In sicer govorimo o motivatorjih (npr. priznavanje, razvoj veščin, odgovornost, uspešnost), ki so motivacijski dejavniki in higienikih (npr. delovni pogoji, plača, vodstvo), dejavnikih, ki preprečujejo nezadovoljstvo. V očeh te teorije je torej denar higienik in se kot tak lahko uporablja kot spodbuda le za preprečevanje nezadovoljstva, ne pa tudi kot motivator.

V članku avtorici poskušata odgovoriti tudi na vprašanje, kaj denar kot vrednota pomeni predstavnikom generacije Y in kako bo njihova prevlada na delovnih mestih vplivala na pomen denarja in plače.

Kljub očitnemu pomenu plače in denarnih nagrad za izpolnjevanje osnovnih človeških potreb, pregled rezultatov novejših študij kaže, da je moč denarja za motiviranje zaposlenih omejena.


Članek je bil izvorno objavljen v reviji HR&M, št. 19, december 2018/januar 2019, letnik 4, v celoti pa je dostopen na tej povezavi.