Veliko več kot organizatorji veselic

O prostovoljstvu smo na naši spletni strani veliko pisali. Prostovoljsko delo je lahko tudi teambulding, lahko pa je tudi bližnjica do zaposlitve.


Avtorica: Tjaša Legat

»Gasilci – neizmerno cenjen poklic po celem svetu. Žrtvujejo svoja življenja, da bi pomagali drugim. Nesebični. Pogumni. Junaki. Ko pa zraven dodamo še pridevnik prostovoljni, pa mnogokrat kdo pomisli na veselice. Poleg vsega pozitivnega velja tudi prepričanje, da so prostovoljni gasilci »sami pijančki«. Nemalokrat pozabimo, da so prav oni ključni člen verige zaščite in reševanja. Da velikokrat posredujejo prav prostovoljni gasilci in rešujejo življenja, premoženje in živali. Da so prostovoljni gasilci veliko več kot organizatorji veselic enkrat na leto.«

V Sloveniji imamo 15 poklicnih enot gasilcev, ki opravljajo javno gasilsko službo in 1341 prostovoljnih gasilskih društev. 1200 poklicnih gasilcev in 162 000 prostovoljnih gasilcev. Seveda moramo vzeti v zakup, da niso vsi prostovoljni gasilci tudi operativni (ustrezno usposobljeni in pripravljeni na intervencije). Še vedno pa številka nanese na okoli 50 000 operativnih prostovoljnih gasilcev. Lahko bi rekli največja prostovoljna organizacija v Sloveniji (več na povezavi http://www.gasilec.net/).  

Prostovoljni gasilec lahko postane prav vsak, že pri šestih letih kot pionir. Motivacija za včlanitev je predvsem druženje –na gasilskih vajah, tekmovanjih, druženje s prijatelji, s sošolci, ki so se s tabo včlanili. Le malemu številu teh otrok pa preskoči gasilstvo v kri in se odločijo postati tudi operativni gasilci. V našem srednje velikem gasilskem društvu (https://www.facebook.com/pgdbegunjenagorenjskem/) je osip kar velik. Za operativnega gasilca je namreč potrebno opraviti najprej osnovni in nato še nadaljevalni tečaj, ki pa obsegata kar veliko število ur. Sledijo tudi druga izobraževanja, ki se jih mora operativni gasilec udeležiti, če želi biti aktiven na intervencijah. Marsikateremu se to »pač ne da«. Predvsem pa se jim ne da zapravljati toliko časa, zato da bi »neko precej nevarno« dejavnost opravljali zastonj. 

In res, zakaj nekateri tvegajo svoja življenja prostovoljno? Plačani niso, kaj je torej motivacija v ozadju? Kateregakoli prostovoljnega gasilca bi vprašali, bo seveda najprej odgovoril, da bi rad pomagal drugim ljudem. Seveda je to primarni razlog velike večine. Sem pa mnenja, da je v ozadju veliko več. Pravi gasilec naj bi bil nesebičen, pošten, prijazen, sodelovalen itd., predvsem pa vedno pripravljen pomagati. Ko sredi noči zazvoni pozivnik, ko se marsikdo šele drugič obrne v postelji, gasilci hitimo v gasilske domove, se opremljamo in odpeljemo na kraj intervencije. S skopimi informaciji, ki jih dobiš ob pozivu, le malokrat veš, kaj sploh lahko pričakuješ. A vseeno vstaneš in greš.  Vendar vsi vemo, da niso vsi prostovoljni gasilci takšni. Kaj jih torej žene naprej? Velika motivacija so seveda socialni stiki. Kot sem  omenila že na začetku, je prav to primarna motivacija otrok (oziroma staršev, ki jih vpišejo) za včlanjenje. S starostjo ta motivacija samo še raste z udeležbo na tekmovanjih, vajah, operativnih vajah, intervencijah, ob različnih delovnih akcijah, na gasilskih veselicah. Vse to so odlične priložnosti, da prostovoljci zadostijo potrebam po druženju. Drug razlog je status, saj gasilci veljajo za junake, za dobrosrčne in pogumne ljudi. Vendar pa so prostovoljni gasilci pogosto označeni tudi kot »pijančki«. Ker je gasilstvo tako vpeto v samo slovensko kulturo je to nekako pričakovano. Kljub vsemu je Slovenija ena izmed vodilnih držav po količini zaužitega alkohola. Zavedati pa se je potrebno, da so prostovoljni gasilci veliko več kot le organizatorji veselic.

Slika, ki vsebuje besede narava, ogenj, oseba, zunanje

Opis je samodejno ustvarjen

Tudi sama sem prostovoljna gasilka že več kot 17 let, od tega sem šest let operativna. Človek bi mislil, da sem v šestih letih že marsikomu rešila življenje, premoženje ali hišnega ljubljenčka. Pa vendar ni tako. Veliko dejavnikov vpliva na posameznikovo sodelovanje na intervenciji – koliko se jih utegneš udeležiti, koliko preklicev intervencij se zgodi, koliko članov tvojega društva se udeleži iste intervencije, kako usposobljen si za posredovanje ipd. Velikokrat se zgodi, da se intervencije ne moreš udeležiti. Zgodi se, da si v tistem času v službi, na fakulteti, na drugem koncu Slovenije, si bolan ali pa preprosto ponoči prespiš SMS sporočilo, ki te obvesti o pozivu. Vse to se mi je že zgodilo, ob tem pa se je pojavil neizbežen občutek krivde. Krivda, ker nisi izpolnil svojih dolžnosti, pa čeprav naj bi bilo vse to prostovoljno. Prav nič te ne zavezuje, da bi se moral intervencij udeleževati. Krivda pa vendarle je. Krivda, da bi morda lahko ključno pripomogel k izidu intervencije. Krivda, da bo morda drugih gasilcev premalo, da bi lahko hitro in učinkovito posredovali. Krivda, da lahko kdo umre. Vse intervencije spremlja tudi neizmeren stres, ki traja od poziva pa dokler tovornjaki niso pospravljeni nazaj v garaže. Poleg tega imajo gasilci, ki so pogosto izpostavljeni dimu in drugim nevarnim snovem, tudi do 2,20-krat večjo možnost za razvoj raka.

Kaj je torej tista ključna stvar, ki odtehta vse te negativne strani gasilstva? Po mojem mnenju je to pripadnost. Ponos, da si gasilec. Zadovoljstvo ob uspešno zaključeni intervenciji. Občutek, da si nekaj vreden in da pripomoreš k boljšemu svetu.

Z gasilskim pozdravom, na pomoč!


O avtorici: Sem študentka psihologije, hribolazka, pevka in plesalka v družbi bližnjih, nasmejana, iskalka sreče v malih stvareh in tudi prostovoljna gasilka. Skrb za domače okolje se mi zdi izredno pomembna, ravno zato se ukvarjam s prostovoljnim gasilstvom. Včasih sem morda preveč trmasta, vendar mi to v življenju večkrat koristi kot škoduje.