Na naši strani smo veliko pisali o zaščiti pred izgorelostjo in o tem, kako lahko prostovoljstvo pomaga izboljšati motivacijo zaposlenih.

Avtorica: Iza Košir

---

Se kdaj zalotite, da sanjarite o tem, da bi imeli preprosto, nestresno delo, kjer bi si v miru lahko vzeli čas za kavo, pregledali najnovejše novičke, malo poklepetali s sodelavci in bili za to, da ne počnete praktično ničesar, celo plačani? Sliši se mamljivo, a pazite, kaj si v resnici želite!

Izgorimo lahko tudi od premalo dela

Pred nedavnim sem v časopisu prebrala izpoved enega izmed delavcev, ki je pol leta delal v podjetju, kjer je bila njegova edina naloga, da se oglaša na telefon in stranke, ki imajo okvaro v hladilni napravi, preusmeri na oddelek za pomoč strankam. Ironija je bila, da je podjetje izdelovalo zelo kvalitetne hladilne naprave, ki se skoraj nikoli niso pokvarile, kar je pomenilo, da je na dan lahko prejel le dva klica ali pa tudi nobenega. Sprva opisuje, da se je na delu prav zabaval: brskal po spletu, igral igrice, se pogovarjal s prijatelji. Sčasoma pa mu je na delovnem mestu postajalo vse bolj neznosno, izgubljati je začel voljo in motivacijo, na delo je začel zamujati in prej odhajati domov, včasih se v pisarni celo ni prikazal, pa tega nihče ni opazil. Postal je depresiven in začel jemati antidepresive, dokler končno ni dal odpovedi in si našel smiselnejšega dela. 

Torej do popolne psihične in fizične izčrpanosti ne vodi zgolj preobilica dela in pomanjkanje časa, ampak tudi prelahko, nesmiselno delo s preobilico časa. A zakaj?

Volja do smisla je glavna motivacijska sila človekovega bivanja 

Že slavni nevrolog in psihiater Viktor Frankl je opozoril, da človek ni samo nagonsko bitje, ki bi mu bilo pomembno le zadovoljevanje osebnih potreb, ampak je predvsem vrednostno bitje, ki sta mu ključni uresničevanje vrednot in iskanje smisla. Ta volja do smisla je tako prvenstvena in močna, da bo človek vedno, celo v največjem trpljenju, težil k osmišljanju lastnega bivanja.

Tudi na delovnem mestu se izkaže, da je prav občutek smisla zaposlenim pomembnejši od kateregakoli drugega vidika delovnega mesta, vključno s plačo in nagradami, napredovanjem ali delovnimi razmerami. Smiselno delo je motivirajoče, vodi do boljše izvedbe dela, predanosti in zadovoljstva. 

Kriza smisla v 21.stoletju in porast »bullshit« delovnih mest

Kar pa je zaskrbljujoče je, da so dela, podobna zgoraj navedenemu, v današnjem času v porastu in da vse več zaposlenih ne vidi smisla v tem, kar počnejo. Zgovoren je že podatek, da v Angliji kar 37 % odstotkov zaposlenih zaznava svoje delo kot nesmiselno. Na vzponu so tudi t.i. »bullshit job-i«, kot jih v svoji istoimenski knjigi imenuje Antropolog David Graeber. Gre za delovna mesta, ki v resnici ne bi smela obstajati, dela, kjer delavci ne počnejo nič koristnega in jih nihče ne bi pogrešal, če jih nenanodma ne bi bilo več, njihov obstoj pa je zgolj ponesrečen stranski produkt hitrega tehnološkega napredka in avtomatizacije. 

Seveda ni nujno, da bi bilo delo v resnici nekoristno in nesmiselno, da bi ga delavec zaznal kot takega. Verjetno pa ni potrebno posebej poudarjati, da posledice takšnih zaznav niso ugodne ne za zaposlenega, ne za delodajalca, saj vodijo do občutij nemotiviranosti, nezadovoljstva in sčasoma, skoraj neizogibno: zapustitve delovnega mesta.

Pa se oglasi zaskrbljeni glasek psihologa v meni: Kaj naj naredim? 

No, načinov in rešitev je seveda veliko, a kar še posebej pritegne mojo pozornost, je prostovoljno delo za zaposlene. Ja, vem kaj si mislite: zadnja stvar, ki jo rabi izgoreli delavec, je še več dela. A se motite. Kar izgoreli delavec potrebuje, je smisel. In kaj prinese več smisla, kot dajanje družbi in pomoč tistim, ki jo potrebujejo? 

Če ves dan delate za trakom, kjer polagate navoj na žebljiček, ki bo postal del avtomobila, ki ga v resnici nikoli ne vidite – le kaj je lepšega kot videti nasmeh na obrazu osamljenega starostnika po eni uri druženja z vami? Večina ljudi rabi prav to – videti rezultat dela, videti smisel, biti družbeno koristen in s tem potrditi lastno vrednost. 

Sliši se plemenito, ampak ali to drži tudi v praksi? Izkaže se, da da. 

S prostovoljstvom do smisla

Zgovoren je že podatek, da vse več velikih in uspešnih podjetij, tako v tujini kot pri nas, že uvaja takšno ali drugačno vrsto prostovoljstva za svoje zaposlene. Očitno je nekaj na tem! 

Pozitivna pa je tudi ugotovitev, da se za prostovoljstvo v enaki meri odločajo zaposleni, ki so z delovnim mestom povsem zadovoljni, kot tisti, ki se jim njihovo delo zdi nesmiselno. Glavni motiv slednjih je namreč ravno kompenzacija tega občutka nesmiselnosti z vračanjem družbi preko prostovoljnega dela in z zavedanjem, da delajo v podjetju, ki je družbeno angažirano. 

Ko jim delo samo ne more zagotoviti smiselnih nalog, podpornih medosebnih odnosov ali priložnosti za osebno rast in pridobivanje novih večin, lahko le-te najdejo v prostovoljstvu. 

Računalničar si lahko od celega dneva gledanja v ekran odpočije v pogovoru s starostnikom, računovodja ponudi svoje veščine neprofitni organizaciji in se zraven nauči še kaj novega o vodenju računov, kuhar pa lahko preizkuša nove recepte pri kuhanju brezdomcem. 

Jaz zmagam, ti zmagaš, vsi zmagamo!

Hej, pa saj to je win-win situacija! Ne samo, da bodo delavci na tak način bolj motivirani in zadovoljni (kar za seboj potegne vrsto pozitivnih posledic: predanost organizaciji, manjšo verjetnost menjave delovnega mesta, večjo produktivnost in usposobljenost), pomagali bodo pomoči potrebnim in hkrati bo organizacija pridobila na ugledu in pritegnila še več družbeno zavednih delavcev. 

Sliši se smiselno, ne?

---

Iza Košir

Študentka magistrskega študija psihologije, odprta za vse nove izkušnje in znanja, radovedna in s širokim naborom zanimanj, ki jo vse bolj vleče v neraziskani svet nevroznanosti, a se ji tu in tam utrne tudi kaka misel s področja kadrovske psihologije…