V podjetju Rešitev je bil zaposlen Marko. Že ko je hodil v šolo, si je želel, da bi nekoč, ko bo velik, delal v najuspešnejšem lokalnem podjetju. In rešitev je bilo prav podjetje Rešitev. Prve tedne, ko se je kot novinec z delom spoznaval, je hodil po hodnikih s širokim nasmeškom na ustih. Kot da bi letel nad oblaki. Prva leta bi ga vodja opisal kot aktivno zavzetega delavca, ki se je od sodelavcev razlikoval po delovnem elanu, entuziazmu in proaktivnosti. Potem pa se je počasi začel umikati. Njegove spremembe v vedenju so bile komaj opazne – manj je sodeloval na sestankih, ni več dajal veliko pobud, z dela je odhajal takoj, ko je tisti dan nabral osem ur prisotnosti. Njegov pogled na prihodnost podjetja je postal pesimističen. In nekega dne na delovno mesto ni več prišel. Prejšnji dan je dal odpoved. Markov primer je tipičen opis pojava oz. stanja, ki ga imenujemo tiho ”odhajanje” (angl. quiet quitting). Po Gallupovi raziskavi naj bi bilo takšnih, pasivno zavzetih zaposlenih v ZDA okoli 50%. Pri nas bi pričakovala podobne številke.

---

Avtorica: Eva Boštjančič

Delam le tisto, kar je v mojem opisu del in nalog

Tiho “odhajanje” je stanje, v katerem zaposleni še vedno izpolnjujejo svoje formalne delovne obveznosti, vendar ne sodelujejo več s polno zavzetostjo in entuziazmom. V delo vlagajo minimalno energije in časa. To niso nujno nesrečni ali nezadovoljni zaposleni. So le nehali biti proaktivni, inovativni in odprti za sodelovanje. Njihova delovna motivacija je na psu.

Ali je on še vedno zaposlen pri nas?

Zaposleni, ki so v fazi tihega ”odhajanja”, se lahko vedejo na različne načine. Nekateri morda postanejo manj komunikativni, drugi izgubijo zanimanje za svoje delo ali postanejo manj produktivni. Nekateri se lahko umaknejo iz socialnih interakcij na delovnem mestu, drugi pa se ne udeležujejo team-building aktivnosti ali prostovoljno ne prevzemajo dodatnih projektov.

Zaposleni, ki tiho ”odhajajo”, lahko na delovno mesto prihitijo v zadnjem trenutku in so prvi, ki čakajo pri avtomatu, da odjavijo čas odhoda. Njihova motivacija za delo je zelo nizka, učinkovitost je zmanjšana, delovna uspešnost povprečna.

“Pri nas pa tega pojava ni”

Tiho ”odhajanje” se pogosto pojavi, ko se zaposleni počutijo neslišane, nepomembne ali nespoštovane. To se lahko zgodi zaradi slabe komunikacije, pomanjkanja priznanja ali nagrad, nezadovoljstva z vodenjem, strahu pred spremembami, občutka, da njihov prispevek ni cenjen ali zaradi konfliktov z vodstvom ali sodelavci.

Ali je to odziv ali upor na kulturo hitenja, kulturo izgorevanja, kulturo usmerjeno na rezultate, v kateri danes živimo, ne vem. Vem pa, da danes zaposleni ne enačijo dela z življenjem. Delo ni življenje, delo je le eden izmed, sicer pomembnih, elementov življenja. Za nekatere zgolj vir dohodka, izpolnitev pa iščejo na drugih področjih.

Tiho “odhajanje” je lahko tudi zgolj mehanizem preživetja. Značilen je za zaposlene, ki so izčrpani, nekateri celo izgoreli. S takšnim načinom dela ščitijo sebe in varčujejo z energijo, ki je imajo že tako in tako premalo za vse dnevne delovne obveznosti.

Zaposleni, ki so z mislimi drugod in ne pri delu, ki vsak dan preverjajo zaposlitvene portale, ki se odzivajo na klice head-hunterjev, so tudi med tistimi, ki jih lahko opredelimo kot tihe “odhajajoče”. Ta skupina si morda želi spremembe, pa je v trenutnem delovnem okolju ne dobi. Zaposleni ne dobijo priložnosti, da bi se dokazali, morda pa niti ne dobijo priložnosti, da bi se z vodjo pogovorili o tem, kaj jih moti, kaj si želijo in kaj potrebujejo, da bo pri njihovem delu spet vzklila delovna zavzetost.

Poiščimo tiste, ki tiho odhajajo

Vzdrževanje zdravega delovnega okolja je nenehen izziv in zahteva prizadevanje vsakega člana delovne organizacije, še posebej vodstva. Ko zaposleni potiho odhajajo, se soočamo z nevidno izgubo – odhajajo predani in zavzeti, odhajajo talenti in z njimi tudi znanje, izkušnje, energija, ideje.

Ko opazimo znake tihega odhajanja, imamo priložnost, da se odzovemo. Imamo priložnost, da pokažemo, da cenimo naše zaposlene, da smo pripravljeni poslušati in da se ukvarjamo s težavami in preprekami, ki jih imajo. Izboljšamo celostno izkušnjo zaposlenega, gradimo psihološko varnost in medsebojno zaupanje, postavljamo dosegljive delovne cilje, pomagajmo graditi jasne meje med delom in prostim časom.

Zato, dragi vodje, povabim vas, da še danes pogledate po svojem kolektivu z drugačnimi očmi. Poglejte globlje, prepoznajte tiste, ki morda potiho “odhajajo”, in se zavzemite za ustvarjanje okolja, kjer vsak zaposleni čuti, da je slišan in spoštovan. Vsak zavzeti zaposleni, ki ga uspemo zadržati, je majhna zmaga za našo delovno organizacijo, za našo ekipo in za naše poslanstvo. Sprejmete ta izziv?