Dragi očetje – ali se bomo me borile za vaše pravice?

Nekaj me v zadnjem času ne pusti pri miru. Pogovor za pogovorom, občutki pa se ponavljajo: ko pride beseda do očetovskega dopusta, moški pogosto obmolčijo. Redkokdaj kdo reče: ”Ja, vzamem ga, seveda, samoumevno.” Pogostejše so fraze: ”Pri nas to ni običajno.” ali ”Mogoče bi si ga vzel, ampak …” Kot organizacijska psihologinja, ki se ukvarja z vrednotami, organizacijsko kulturo in prepričanji v delovnem okolju, to tišino slišim zelo glasno.

Avtorica: dr. Eva Boštjančič

Ko moški ne izkoristijo zakonske pravice do očetovskega dopusta, to ni samo osebna odločitev – to je odsev organizacijske kulture, norm in tihega pritiska.

Kaj pravi zakon?

V Sloveniji ima vsak oče pravico do 15 koledarskih dni plačanega očetovskega dopusta. Od aprila 2023 dalje pa so očetje dobili še 60 neprenosljivih dni dopusta, ki ga lahko izkoristijo do otrokovega osmega leta starosti. Dneve lahko koristijo poljubno, ko mati ne koristi starševskega dopusta (torej po koncu porodniške). Pravica torej obstaja. Uporaba pa je precej redkejša.

In to kljub temu, da je zakon napisan prav z namenom večje enakosti, vključevanja očetov, skupnega starševstva. A prava razlika se ne zgodi na papirju. Zgodi se (ali pa tudi ne) v vsakdanji praksi, v delovnem okolju, na hodniku med malico, ko vodja odobri ali pa zamahne z roko.

Tišina, ki govori

V gospodarstvu pa se še vedno dogaja, da se očetovski dopust jemlje kot “neobičajen”, skoraj moteč. Očetje ostajajo tiho, ker ”ni pravi čas”, ker ”šef ne bi razumel”, ker ”bo to vplivalo na oceno učinkovitosti”, ker ”potem delujem kot slabič”.

Znanstvene raziskave, žal, potrjujejo to tišino. Opisujejo najpogostejše razloge za neizkoriščen očetovski dopust:

finančna negotovost – mnogi očetje menijo, da si dopusta ne morejo privoščiti, ker je nadomestilo prenizko (Haas in Rostgaard, 2011).
strah pred negativnimi posledicami na delovnem mestu – očetje se bojijo, da bi jih sodelavci ali nadrejeni dojemali kot manj zavzete, kar bi lahko vplivalo na napredovanje (Hobson idr., 2011).
Kultura »hranilca družine« – številni moški še vedno doživljajo pritisk, da morajo igrati predvsem ekonomsko vlogo v družini, medtem ko je skrb za otroka rezervirana za žensko (Kaufman, 2018).
Pomanjkanje informacij in kompleksnost postopkov – nekateri očetje sploh ne vedo, kako uveljavljati dopust, ali pa naletijo na administrativne ovire (Brandth in Kvande, 2009).

Po podatkih OECD in analizi MDDSZ večina očetov izkoristi le prvih 15 plačanih dni, redki pa posežejo po celotnem dopustu, ki jim pripada.

Ob tem sem se spomnila na film Moški ne jočejo in pa na nedavno konferenco Men-tal. V obeh primerih se ranljivost, bolečina in čustvena globina v moških izkušnjah raje tiho preslišijo. Morda ni naključje, da je podobna tišina prisotna tudi, ko gre za skrb za lastne otroke.

Kaj pa Švedska?

Že tretje leto sem članica mednarodnega raziskovalnega projekta FLIARA, ki naslavlja prihodnost podeželja in vloge inovativnih praks žensk v različnih državah. Ob zadnjem delovnem obisku na Švedskem sem od blizu spoznala tudi njihov pristop do očetovskega dopusta.

Švedska je sredi 90. let uvedla t. i. “mummy/daddy days”. Vsak starš ima zakonsko določen del dopusta, ki ga ne more prenesti. Če ga ne izkoristi, dopust zapade. In prav ta princip “vzemi ali izgubi” deluje. Do danes so te dneve povečali na 90 dni za vsakega starša posebej. Moški dopust izkoristijo. Ne skrivajo ga. Ne opravičujejo se zanj. Je del kulture in ne anomalija.

So vsaj pet korakov pred nami – ne le po zakonodaji, temveč v družbenih pričakovanjih, v komunikaciji, v vidnosti očetov v parkih, na igriščih, na starševskih sestankih. In biti ”latte pappa” je kompliment in ne stigma.

Organizacijska kultura kot nevidni okvir

Kultura v organizaciji ni to, kar je zapisano v pravilniku, ampak tisto, kar ljudje resnično živijo. Če se oče, ki želi na starševski dopust, boji povedati sodelavcem, je to znak, da imamo še veliko dela. Kot psihologinja vedno znova vidim: kjer se ceni ravnotežje, skrb, prisotnost, tam ni sramu pred tem, da si tudi oče. Tam ni potrebno izbrati med kariero in družino. Tam je normalno, da moški skrbi – in ne samo finančno.

Čas za pogovor in za spremembo

Zakon imamo. Sistem obstaja. Zdaj je čas, da ga začnemo pogosteje uporabljati. Da očetje postanejo vidni. Da mlade moške opolnomočimo, delodajalce ozaveščamo, sodelavce podpremo. Da odpremo prostor pogovoru.

Ker v omenjenem primeru nikakor ne gre za dopust. Gre za enakost, za povezanost, za to, kakšno družbo gradimo. Da bodo očetje prisotni, da bodo empatični in da bodo lahko vzgled svojim otrokom. In dragi očetje – če boste še naprej tiho, ali se bomo res morale za vaše pravice boriti ženske?

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.