Aplikativna improvizacija je metoda, ki uporablja principe gledališke improvizacije za učinkovito odzivanje posameznikov in skupin v nepredvidljivih in kompleksnih delovnih okoljih. Z njeno uporabo organizacije krepijo fleksibilnost, sodelovanje, komunikacijo, ustvarjalnost ter psihološko varnost zaposlenih, hkrati pa izboljšujejo sposobnost odločanja in prilagajanja spremembam. Preberite več o metodi aplikativne improvizacije in njenih koristih za razvoj vodij, timov in organizacij.
Avtor: Lana Šeško
Aplikativna improvizacija je metoda, ki uporablja principe gledališke improvizacije izven gledališča. Frost in Yarrow (2016) improvizacijo opišeta kot spretnost, ki nam omogoča, da se učinkovito odzivamo na okolje. To počnemo preko uporabe svojega telesa, prostora, domišljije, predmetov in drugih človeških virov, da v sedanjem trenutku spontano nekaj ustvarimo ali spremenimo. Kot takšna je spretnost improvizacije nujna v delovnem okolju, ki je nesigurno, nepredvidljivo, nestabilno, nejasno in zapleteno, za razvoj fleksibilnosti in intra ter interpersonalnih veščin, ki te lastnosti okolja pomagajo preseči (Dudeck in McClure, 2018).
Temelj aplikativne improvizacije predstavljajo improvizacijski principi, ki nudijo strukturni okvir delovanja metode. Gre za načela, ki jih izvajalci upoštevajo pri vseh improvizacijskih vajah. Med najpogosteje opisanimi so aktivno poslušanje, sprejemanje in nadgrajevanje idej drugega, prepoved zavračanja idej, toleranca do napak ter pripravljenost na prilagajanje. Ti principi, podrobneje obravnavani v poglavju o znanstvenih ugotovitvah metode, ustvarijo psihološko varno okolje, ki omogoča spontan, sodelovalen in odziven način delovanja udeleženca (Alger, 2005a; 2005b; Applied Improvisation Network, n.d.; Dudeck in McClure, 2021).
Kako lahko metodo uporabimo?
Bistven doprinos uporabe metode je razvoj improvizacijske miselnosti, ki temelji na improvazijskih načelih odprtosti, sprejemanja negotovosti, aktivnega poslušanja in intuitivnega delovanja ter tako povečuje pripravljenost na nepredvidljive situacije. Ta miselnost, sorodna miselnosti rasti, spodbuja razumevanje napak kot normalnih delov učenja, spodbuja delovanje v nejasno strukturiranih okoljih, krepi zaupanje v lastne odzive in v ljudi s katerimi sodelujemo.
Ker se aplikativna improvizacija vedno odvija v skupini, omogoča takojšnjo povratno informacijo o učinkih našega vedenja ter s tem ponudi priložnost za njihovo zavestno preoblikovanje in učinkovitejšo odzivanje kasneje v dinamičnem okolju (Dudeck in McClure, 2018; 2021). Pri izvajanju aplikativne improvizacije udeleženci vadijo odzivanje na nejasne, delno strukturirane in čustveno nabite situacije, podobne tistim, s katerimi se srečujejo v delovnem okolju (Norton, 2018), z namenom izboljšanja sodelovanja in zaupanja v timih, občutka psihološke varnosti na delovnem mestu, razvoja vodstvenih veščin, spodbude kreativnega reševanja problemov, zglajevanja konfliktov ter preoblikovanja komunikacijskih vzorcev v smeri večje odprtosti in recipročnosti. Metoda je posebej smiselna v delovnih okoljih, ki so negotova, kompleksna in zahtevajo visoko mero fleksibilnosti (Dudeck in McClure, 2018; 2021).
Komu pa je metoda namenjena in kako jo izvedemo?
V organizacijskem okolju je metoda pogosto usmerjena v vodje in vodstvene time, kjer se uporablja za razvoj vodstvenih kompetenc, predvsem sposobnosti odločanja v negotovih razmerah, jasne komunikacije, upravljanja skupinske dinamike, spodbujanja učinkovitega timskega dela in drugih (Aponte-Moreno, 2025; Norton, 2018).Pomembna ciljna skupina so tudi delovni timi, ki se soočajo s kompleksnimi nalogami in potrebujejo visoko raven usklajenosti, medsebojnega zaupanja in pripravljenosti na deljenje idej. V timih improvizacija krepi sposobnost aktivnega poslušanja, sprejemanja in nadgrajevanja idej drugih ter hitrega skupnega oblikovanja rešitev (Huffaker in Dawson, 2018; Vera in Crossan, 2005).
Metoda je relevantna tudi v poklicih, kjer je poudarek na delu z ljudmi, saj se v takih okoljih pogosto pojavijo nepredvidljive situacije, ki zahtevajo hitro prilagajanje in ukrepanje ter ustrezno presojo, na primer za učitelje, zdravstvene delavce, psihologe, socialne delavce. V izobraževalnem kontekstu se improvizacija uporablja za razvoj fleksibilnega poučevanja, odzivnosti na raznolike potrebe učencev in spodbujanje sodelovalnega poučevanja (Holdhus idr., 2016). V zdravstvu in komunikaciji v znanosti se tehnike improvizacije uporabljajo za izboljšanje odnosa med strokovnjakom in pacientom oziroma javnostjo, za večjo prisotnost v dialogu ter za lažje pojasnjevanje kompleksnih vsebin (Schwenke idr., 2021).
Prednosti in omejitve
Prednosti:
- metoda razvija veščine, ki so prenosljive na različne delovne naloge ter s tem omogoča razvoj zaposlenega v več kot enem kontekstu (Dudeck in McClure, 2018; Holdhus idr., 2016),
- metoda je tudi relativno intuitivna in prijetna za udeležence, saj deluje kot igra, v njej so humorni elementi, udeleženci pa so aktivno vključeni v postopek, zaradi česar so bolj angažirani in motivirani, kot pri nekaterih drugih oblikah usposabljanja (Dudeck in McClure, 2018; Holdhus idr., 2016).
Omejitve:
- metoda zahteva ustrezno usposobljenega facilitatorja, da izvede metodo – Pomanjkljiva usposobljenost facilitatorjev lahko trivializira metodo, kjer vaje ostajajo zgolj zabavne, njihovi učinki in naučeni koncepti pa se ne prenesejo v delovno okolje ali spremenijo vedenja (McDermott in Simpson, 2018),
- metoda lahko za nekoga tudi zastrašujoča in stresna, če facilitator ni dovolj občutljiv na občutke udeležencev in odnose v organizaciji. Smiselno bi bilo, da metodo vodijo strokovnjaki z znanjem improvizacijskih tehnik in psiholoških konceptov (McDermott in Simpson, 2018),
- njeni učinki kontekstualno pogojeni, saj so njeni učinki odvisni od strukturiranosti delovnega mesta, odprtosti organizacijske kulture, vodstva in kakovosti timske kohezije, zato ni univerzalno koristna (na primer, Gao idr., 2015; Hadida idr., 2015; Vera in Crossan, 2005). Njeno uporabo je potrebno tako premisliti v močno hierarhičnih, psihološko nevarnih okoljih, ki kaznuje napake, saj lahko delavnice povzročijo stisko ali odpor,
- sama metoda ne vključuje standardiziranih postopkov za merjenje njenega vpliva. Zaradi tega so obstoječi rezultati med študijami težje primerljivi. Zato bi bilo smiselno v načrtovanje intervencij vključiti bolj sistematičen merilni pristop. Poleg tega je proces implementacije metode pogosto dolgotrajen, zato metoda ni hitra rešitev, lahko pa pomembno pripomore k doseganju trajnejših vedenjskih sprememb (na primer, Gao idr., 2015; Schwenke idr., 2021).
Zakaj ima aplikativna improvizacija v pomembno vlogo?
Metoda deluje na principih spontanosti, sodelovanja, sprejemanja napak, nadgrajevanja idej drugih, kar omogoča razvoj sodelovanja, hitrega odločanja v negotovih situacijah, ustvarjalnosti in komunikacijskih veščin. Zaradi teh lastnosti se metodo uporablja v sodobnih negotovih, kompleksnih in hitro spreminjajočih se okoljih. V organizacijskem kontekstu se je začela uporabljati v 90. letih prejšnjega stoletja, predvsem za razvoj vodstvenih veščin, timskega delovanja, komunikacije, ustvarjalnosti in medosebnih veščin. Če želite izvedeti več o aplikativni improvizaciji preberite priloženo seminarsko nalogo.
Reference
Alger, D. (junij, 2005). Rules of improv I. Pan Theater. https://www.pantheater.com/rules–ofimprov.html
Alger, D. (junij, 2005). Rules of improv II. Pan Theater. https://www.pantheater.com/rules–ofimprov–pan–theater–2.html
Aponte-Moreno, M. (2025). Developing leadership through improvisation: Insights from the MBA classroom. The Paris Conference on Education 2025: Official Conference Proceedings (str. 701–706). https://doi.org/10.22492/issn.2758-0962.2025.53
Applied Improvisation Network. (n.d.). What is applied improvisation?https://www.appliedimprovisationnetwork.org/what-is-applied-improvisation-
Crossan, M. M. (1998). Improvisation in action. Organization Science, 9(5), 593–599. https://doi.org/10.1287/orsc.9.5.593
Dudeck, T. R. in McClure, C. (2018). Applied improvisation: leading, collaborating, and creating beyond the theatre. Bloomsbury Publishing.
Dudeck, T. R. in McClure, C. (2021). The applied improvisation mindset: Tools for transforming organizations and communities. Bloomsbury Publishing.
Frost, A. in Yarrow, R. (2015). Improvisation in drama, theatre and performance: History, practice, theory. Bloomsbury Publishing.
Gao, P. in Song, Y. (2015). Organizational improvisation and product innovation performance: A meta-analysis. Metallurgical & Mining Industry, (6), 221–232.
Gao, P., Song, Y. in Mi, J. (2015). A meta-analysis of the relationship between organizational improvisation and performance. Metallurgical & Mining Industry, 11, 61–72.
Hadida, A. L., Tarvainen, W. in Rose, J. (2015). Organizational improvisation: A consolidating review and framework. International Journal of Management Reviews, 17(4), 437-459. https://doi.org/10.1111/ijmr.12047
Hirsch, G. in Veltman, A. (2018). A burger, fries, and a side of improv. V C. Dudeck in K. McClure (Ur.), Applied improvisation: Leading, collaborating, and creating beyond the theatre (str. 19–38). Bloomsbury Publishing.
Holdhus, K., Høisæter, S., Mæland, K., Vangsnes, V., Engelsen, K. S., Espeland, M. in Espeland, Å. (2016). Improvisation in teaching and education—roots and applications. Cogent Education, 3(1), 1204142. https://doi.org/10.1080/2331186X.2016.1204142
Huffaker, J. in Dawson, K. (2018). The Fish and the fishbowl: An adventure in using Applied Improvisation to unleash collaborative intelligence. V C. Dudeck in K. McClure (Ur.), Applied improvisation: Leading, collaborating, and creating beyond the theatre (str. 177–198). Bloomsbury Publishing.
Kegan, D. L. (1971). Organizational development: Description, issues, and some research results. Academy of Management Journal, 14(4), 453-464. https://doi.org/10.5465/255060
Koppett, K. (2025). Training to imagine: Improvisational techniques for leaders and educators to enhance creativity, teamwork, and learning. Taylor & Francis.
McDermott, P. in Simpson, L. (2018). Foreword. V C. Dudeck in K. McClure (Ur.), Applied improvisation: Leading, collaborating, and creating beyond the theatre (str. xii–xv). Bloomsbury Publishing.
Norton, T. (2018). Action! Transforming executives through improvised theater. V C. Dudeck in K. McClure (Ur.), Applied improvisation: Leading, collaborating, and creating beyond the theatre (str. 163–176). Bloomsbury Publishing.
Schwenke, D., Dshemuchadse, M., Rasehorn, L., Klarhölter, D. in Scherbaum, S. (2021). Improv to improve: The impact of improvisational theater on creativity, acceptance, and psychological well-being. Journal of Creativity in Mental Health, 16(1), 31–48. https://doi.org/10.1080/15401383.2020.1754987
Spolin, V. (1999). Improvisation for the theatre. Northwestern University Press.
Vera, D. in Crossan, M. (2005). Improvisation and innovative performance in teams. Organization Science, 16(3), 203-224. https://doi.org/10.1287/orsc.1050.0126
Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.
Vaši podatki bodo obdelani v skladu z veljavno zakonodajo o varstvu osebnih podatkov (GDPR).
PSIHOLOGIJA DELA 