»Očitno si ne želiš dovolj.« – Kultura garaštva

»Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije okoli 745 tisoč ljudi letno umre zaradi dela več kot 55 ur na teden. Kljub temu lahko v sodobni družbi opazimo zanimiv fenomen: ljudje so na svoje prekomerno delo celo ponosni. Tako imenovana ‘kultura garaštva’ (angl. hustle culture) se je k nam razširila iz podjetniške Amerike. Osnovna ideja je jasna – prav vsak lahko doseže sanjsko bogastvo s trdim delom in pravo miselnostjo. Pa je res tako enostavno?«

Avtorica: Primož Povše

Izhod iz brezizhodne situacije

Mladi dandanes odraščamo v svetu, ki je bolj nepredvidljiv kot kadarkoli prej. Živimo v dobi inflacije in nedostopnih stanovanj, podaljšuje se finančna odvisnost od staršev in zmanjšuje se možnost ustalitve in ustvarjanja svoje družine. Nepredvidljivost se kaže tudi na trgu dela: vse manj je stabilnih služb, vse več je menjavanja delovnih mest in prilagajanja. Ideja, ki je prevladovala v generacijah pred nami – da se po končanem šolanju enostavno zaposliš in delaš v isti službi do upokojitve – je izumrla. Privoščiti si takšen standard življenja, kot je bil normalen še nekaj generacij pred nami, je težko. V takem svetu preživijo le najmočnejši – preživijo garači.

Kultura garaštva vztraja ravno zaradi tega ‘problema’ – ker deluje. To ni presenetljivo: kdor dela noč in dan, prvi pride in zadnji gre, prevzame več nalog in svoje življenje posveti delu, bo enostavno produktivnejši od ostalih. Mladi se za kulturo garaštva odločajo iz različnih razlogov. Nekateri se h garaštvu zatekajo, ko življenje postane nevzdržno. Tudi delo je namreč lahko zasvojenost, ki nam pomaga zbežati pred realnostjo, podobno kot droge ali alkohol. Mnogi pa verjamejo v mit o uspehu, t. i. ‘ameriške sanje’ (ki jim, po besedah legendarnega komika Georga Carlina, pravimo ‘sanje’ ravno zato, ker moraš spati, da jim verjameš): vsak je lahko uspešen, če le ima pravo idejo in se dovolj potrudi. Nek mladi podjetnik je za Radio študent dejal: »Če želiš biti bogat, pa ne želiš delati med vikendi, si očitno že ne želiš dovolj. Ker če bi si, ti ne bi bilo težko delati za vikend.« To je miselnost kulture garaštva: vse se da, če se hoče.

»Če želiš biti bogat, pa ne želiš delati med vikendi, si očitno že ne želiš dovolj. Ker če bi si, ti ne bi bilo težko delati za vikend.«

Spremenjene vrednote

Za ohranjanje garaškega življenjskega sloga se mora posameznik kulturi garaštva popolnoma predati, sicer ne bo zmogel zdržati vseh njenih pritiskov. Prestrukturirati mora svoje vrednote, saj mora delo postaviti na vrh svoje hierarhije. Sprejeti mora t. i. protestantsko delovno etiko, ki pravi: delo je moralna dolžnost, vsak je sam odgovoren za svojo usodo. Velik poudarek je na redu, disciplini, trdemu delu in izogibanju lenobi. Te vrednote niso problematične same po sebi, prav nasprotno – družbo naredijo uspešno. Problem kulture garaštva pa je v tem, da protestantsko delovno etiko potiska do ekstrema. Garaštvo lahko hitro postane posameznikovo merilo lastne vrednosti. Če se garači ne naprezajo preko svojih meja, se začnejo negativno vrednotiti. Podobno negativno vrednotijo tudi druge, ki delajo manj in so zato označeni za lenuhe. Prav tako pretirano poudarjanje osebne odgovornosti lahko vodi v zanemarjanje objektivnih ovir v okolju, ki nekaterim preprečujejo uspeh. Tako so lahko tudi zelo delovni ljudje neuspešni in zato označeni za lene ali nesposobne. To ima lahko za družbo negativne posledice, ki se kažejo v večji napetosti in polarizaciji.

Brezglavo garanje

Kultura garaštva pa ne škodi le drugim, ampak tudi garačem samim. So namreč v nevarnosti, da bodo delodajalci izkoristili njihovo garaštvo za lastno korist. Garaštvo prinaša rezultate, ki so za podjetje koristni, zato ga lahko delodajalci spodbujajo ali celo pričakujejo, čemur pa ne sledi vedno ustrezna nagrada. Garači vedno naredijo več, kot se od njih pričakuje, saj verjamejo, da bodo za svoje trdo delo nekoč nagrajeni z napredovanjem ali višjo plačo – kar pa ni nujno res. Izhod iz takšne situacije otežuje psihološki pojav t. i. zmote potopljenih stroškov: ljudje težko opustimo neko aktivnost, ko smo vanjo vložili že veliko truda in časa.

Poleg tveganja za izkoriščanje pa garači tvegajo tudi negativne posledice za svoje zdravje. Kratkoročno garaštvo morda kaže rezultate v obliki večje produktivnosti, vendar pa se na dolgi rok začnejo pojavljati simptomi hudega stresa, kot sta ‘tiha ubijalca’ povišan krvni tlak in povišan holesterol. Dolgotrajen stres lahko vodi tudi do izgorelosti, za katero sta značilna stalna utrujenost (kljub počitku!) in občutek nesmisla. Izgoreli posamezniki so lahko bolj razdražljivi, imajo slabšo koncentracijo in so manj učinkoviti pri opravljanju delovnih nalog. Pri garačih je tveganje za nastop izgorelosti še večje, saj simptome stresa zaradi velike delovne vneme pogosteje zanemarjajo ali zanikajo.

Garaštvo prinaša rezultate, ki so za podjetje koristni, zato ga lahko delodajalci spodbujajo ali celo pričakujejo, čemur pa ne sledi vedno ustrezna nagrada.

Pogled naprej

V zadnjem času smo kot družba vse bolj ozaveščeni o izgorelosti in njeni resnosti. Tudi po zaslugi psihologov se danes zavedamo, kako pomembno je ravnovesje med delom in prostim časom. Tako za subjektivno blagostanje vsakega posameznika, kot tudi – na koncu koncev – za glavni cilj kulture garaštva: produktivnost.

Zaključna misel

Pri delu moramo postaviti določene meje. Prav je, da se kot družba tega vedno bolj zavedamo – nekdo pa mora iz ameriških sanj zbuditi tudi garače.

O avtorju

Moje ime je Primož Povše in študiram psihologijo na FF UL. V prostem času rad igram košarko in berem. Sem zelo radoveden in nenehno iščem nove informacije, ki mi pomagajo bolje razumeti svet in razširiti obzorje. Sem velik zagovornik soočenja nasprotnih idej in vedno uživam v dobri debati.