Delo na daljavo in virtualna komunikacija sta po pandemiji COVID-19 postala pomemben del sodobnega delovnega okolja. Čeprav takšna oblika dela zaposlenim omogoča večjo fleksibilnost, avtonomijo ter lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, raziskave opozarjajo tudi na številne izzive, povezane z intenzivno uporabo digitalnih komunikacijskih tehnologij. Med njimi vse več pozornosti priteguje pojav tako imenovane Zoom utrujenosti, ki se kaže kot občutek izčrpanosti po pogostih videosestankih. Ker delo od doma in hibridni načini dela ostajajo razširjeni tudi po koncu pandemije, se odpira vprašanje, ali je Zoom utrujenost zgolj posledica izrednih razmer ali pa postaja eden od značilnih izzivov sodobnega delovnega okolja.
Avtorica: Jana Beguš
Med pandemijo COVID-19 je bilo veliko zaposlenih prisiljenih delati od doma, pri čemer so se morali zanašati na različne aplikacije za izvajanje virtualnih sestankov. Posledično so zaposleni začeli poročati o občutkih izčrpanosti zaradi videosestankov, kar je vodilo v pojav imenovan »Zoom utrujenost«. Čeprav je pandemija že končana, je razprava o virtualni komunikaciji in hibridnem delu še vedno zelo aktualna (Shoshan in Wehrt, 2025). Zanimivo je, da raziskave po eni strani podpirajo učinkovitost virtualnega dela za dobrobit zaposlenih, saj poudarjajo njegovo priročnost, avtonomijo in boljše ravnovesje med delom in zasebnim življenjem (Li idr., 2026), po drugi strani pa opozarjajo tudi na njegove možne negativne posledice, kot so stres, anksioznost, utrujenost, kontraproduktivnost, nespečnost, bolečine v hrbtu, depresivno razpoloženje, glavoboli in socialna izoliranost (Basch idr., 2025; Li idr., 2026; Shoshan in Wehrt, 2025). Podatki EURopean Employment Services (2025) kažejo, da je leta 2023 v Sloveniji občasno od doma delalo 12% zaposlenih oseb, v EU pa 13,3% zaposlenih. Glede na to, da delo od doma ostaja razširjena oblika dela in prinaša tako prednosti kot tudi slabosti, se odpira vprašanje, ali je Zoom utrujenost le sled pandemije ali pa postaja eden od simptomov sodobnega dela.
Več kot samo dolg dan: Kaj je Zoom utrujenost?
Zoom utrujenost je skupek telesnih in psiholoških odzivov, ki nastanejo zaradi daljšega preživljanja časa na Zoomu ali drugih videokonferenčnih platformah. Ljudje poročajo, da se pred videoklicem počutijo tesnobno, po sestanku pa utrujeno, izčrpano ali pa celo obupani (Webb, 2021). Utrujenost zaradi videosestankov se od »običajne« delovne utrujenosti razlikuje predvsem po tem, da je vezana na specifičen dogodek (t.j. videosestanek) in ne na splošne delovne zahteve. Pojavi se lahko že med videosestankom ali takoj po njem, medtem ko se običajna delovna utrujenost navadno razvija postopoma skozi delovni dan in jo občutimo predvsem po koncu dolgega delovnega dneva (Basch idr., 2025).
Zakaj naši možgani na Zoom-u delajo nadure?
Zoom utrujenost je bila preučevana in interpretirana skozi več teoretičnih perspektiv, od katerih večina virtualno okolje primerja z naravnim okoljem. Ena izmed perspektiv predlaga, da se v videokonferenci virtualni sogovornik, ozadje in tehnologija združijo v »sploščeno« tretjo kožo, kar za uporabnike predstavlja dodaten kognitivni napor in lahko prispeva k občutku izčrpanosti (Abramova in Gladkaya, 2025).
Drugi avtorji vzroke za Zoom utrujenost iščejo predvsem v načinu, kako videokonference obremenijo naše telo in kognicijo. Med ključnimi dejavniki izpostavljajo prekomeren očesni stik, večji miselni napor, pogosto opazovanje lastne podobe na zaslonu in omejeno možnost gibanja med sestankom. Na videosestankih so obrazi pogosto prikazani od blizu, udeleženci pa imajo lahko občutek, da jih drugi nenehno opazujejo, kar možgani zaznajo kot intenzivno socialno situacijo. Poleg tega lahko gledanje lastne slike poveča samonadzor in obremenjenost z videzom, pomanjkanje neverbalnih znakov pa od udeležencev zahteva več napora pri razumevanju sogovornikov. K utrujenosti prispeva tudi pričakovanje, da moramo ves čas ostati jasno vidni, sedeti pri miru in ostati znotraj okvirja kamere. Tako Zoom utrujenost ni zgolj posledica tehničnih težav, temveč predvsem psihološkega napora, ki nastane zaradi stalne vidnosti, omejenega gibanja in zahtevnejše komunikacije v virtualnem okolju (Abramova in Gladkaya, 2025; Beyea idr., 2025; Webb, 2021).
Zakaj virtualni sestanki niso samo sestanki na daljavo?
Zaposleni virtualne sestanke doživljajo kot manj spontano, manj jasno in bolj utrujajočo obliko komunikacije, ki lahko zmanjšuje vključenost, sodelovanje in kakovost odnosov pri delu (Lim, 2024). Virtualno delo naj bi bilo prav tako statistično značilno negativno povezano z zaznano produktivnostjo in delovno zavzetostjo ter pozitivno povezano s socialno izolacijo (Hodzic idr., 2023). Zaposleni so poročali, da pogrešajo kratke, naravne pogovore, ki se lahko zgodijo v pisarni mimogrede. V fizičnem delovnem okolju lahko nekoga preprosto vprašaš za pomoč ali razlago, pri virtualnem delu, pa je potrebno za isto stvar pogosto organizirati nov sestanek, poslati sporočilo ali pa napisati e-pošto (Lim, 2024).
Prav tako so udeleženci raziskave Lim (2024) poudarili, da pri videosestankih težje zaznavajo govorico telesa, mimiko, očesni stik in druge neverbalne znake. Tudi, če so kamere vključene, je neverbalna komunikacija omejena. Povedali so, da to lahko vodi do nesporazumov, težjega vključevanja v pogovor in večje kognitivne obremenitve, ker morajo zaposleni bolj aktivno preverjati, ali so bili razumljeni. To je lahko še posebej naporno za vodje, saj je v virtualnem okolju težje zaznavati razpoloženje, vključenost ali težave zaposlenih. Zaposleni prav tako poročajo o občutkih utrujenosti zaradi zaporednih sestankov brez odmorov, pričakovanja, da so stalno dosegljivi in občutka, da moraš vložiti več energije, da te sodelavci razumejo ter, da si prisoten in vključen. Prav tako je potrebno veliko več spodbude za pogovor po sestankih, za postavljanje vprašanj, kar se v fizičnem okolju zgodi veliko bolj naravno. Skoraj vsi udeleženci so povedali, da so pri virtualnih sestankih bolj raztreseni in manj vključeni. Pogosteje opravljajo več nalog hkrati, izklopijo kamero ali se pasivno vključijo v sestanek. Študija Shoshan in Wehrt (2025) je to potrdila, saj so videosestanki, pri katerih so udeleženci doživljali dolgčas, bolj izčrpavajoči kot druge vrste sestankov. Prav tako so udeleženci poročali o tem, da jim med sestanki večkrat odtavajo misli, manj sodelujejo ali težje pridejo do besede, saj imajo občutek, da niso »v istem prostoru«. To je lahko zelo pomembno za tišje in marginalizirane skupine (Lim, 2024).
Zoom utrujenost se ne pojavlja pri vseh zaposlenih v enaki meri. Bolj ranljive naj bi bile ženske, mlajši zaposleni in tisti brez stalne zaposlitve, medtem ko lahko ekstravertnost in čustvena stabilnost delujeta kot zaščitna dejavnika (Abramova in Gladkaya, 2025).
Je problem izginil ali smo se ga samo navadili?
Kljub temu, da izsledki nekaterih raziskav kažejo, da je Zoom utrujenost še vedno prisotna po pandemiji (Abramova in Gladkaya, 2025; Basch idr., 2025; Hodzic idr., 2023; Lim, 2024), raziskava Shoshan in Wehrt (2025) ugotavlja, da videosestanki v obdobju po COVID-19 niso bili bolj izčrpavajoči kot drugi tipi sestankov, na primer sestanki v živo. V njuni raziskavi nista našla nobenega dokaza, da bi fenomen Zoom utrujenosti še obstajal po pandemiji. Avtorja to pojasnjujeta z možnostjo, da so videosestanki izgubili simbolni pomen pandemije in postali običajno komunikacijsko orodje. Poleg tega so se zaposleni morda sčasoma prilagodili njihovim zahtevam, kot so gledanje v zaslon, omejeno gibanje in manj neverbalnih znakov.
Pametnejši sestanki, manj utrujenosti
Za zmanjšanje Zoom utrujenosti je pomembno, da videokonferenc ne uporabljamo po nepotrebnem, saj sta lahko včasih telefonski klic ali e-pošta učinkovitejša izbira. Pomembno je tudi izogibanje »multitasking-u«, saj ta zmanjšuje zbranost, učinkovitost in sodelovanje na sestankih. Dodatno lahko utrujenost zmanjšamo z omejevanjem zaslonskih dražljajev, na primer z uporabo pogleda govorca, zapiranjem drugih programov in nevtralnim ozadjem. Koristni so tudi kratki odmori med sestanki, gibanje, počitek za oči, hidracija in udobno urejen delovni prostor (Webb, 2021). Podobno se je problema lotilo podjetje Dropbox, kjer so uvedli časovno omejena okna za sodelovanje oziroma videosestanke, s čimer preprečujejo, da bi bili videoklici razpršeni čez celoten delovni dan. Poleg tega spodbujajo asinhrono komunikacijo, kar pomeni, da se od zaposlenih ne pričakuje takojšnjega odgovarjanja na e-pošto ali sporočila, temveč lahko odgovorijo takrat, ko jim to omogoča delovni ritem (Dropbox, 2025). Na ta način lahko bolj premišljena uporaba videosestankov zmanjša utrujenost ter izboljša produktivnost, kakovost zasebnega življenja in splošno počutje (Webb, 2021).
Raziskava Basch in sodelavcev (2025) je pokazala, da Zoom utrujenosti ne povzročajo zgolj videokonference same po sebi, temveč tudi konkretni načini, kako so srečanja vodena in platforme uporabljene. V raziskavi so avtorji preverjali več intervencij za zmanjšanje utrujenosti: izklop samopogleda, fokusni ali mrežni pogled, virtualno ali naravno ozadje ter aktivno participacijo. Ugotovili so, da je izklop samopogleda zmanjšal utrujenost in odvečno kognitivno obremenitev, kar kaže, da stalno opazovanje lastne podobe lahko povečuje utrujenost. Fokusni pogled ni bil bistveno manj utrujajoč od mrežnega. Pri virtualnih ozadjih se je pokazalo, da utrujenosti sama po sebi niso pomembno povečala, vendar so od udeležencev zahtevala več odvečne kognitivne obremenitve, medtem ko je naravno ozadje omogočalo več miselne usmerjenosti v razumevanje vsebine. Pomembno je tudi, da je aktivno sodelovanje zmanjšalo utrujenost in odvečno kognitivno obremenitev, kar kaže, da pasivno spremljanje videokonferenc lahko prispeva k večji izčrpanosti. Čeprav je raziskava potekala med študenti, avtorji poudarjajo, da se ugotovitve lahko prenesejo tudi v delovno okolje, saj se podobne funkcije in komunikacijski vzorci pojavljajo tudi tam (Basch idr., 2025).
Zanimivo pa Beyea in sodelavci (2025) poudarjajo, da zmanjševanje Zoom utrujenosti ne zahteva le tehničnih rešitev, temveč tudi spremembo družbenih in organizacijskih pričakovanj glede vedenja na videosestankih. Trenutno se pogosto pričakuje, da bodo udeleženci ves čas sedeli pri miru, ostali v kadru, gledali v zaslon in bili jasno vidni, kar lahko okrepi občutek ujetosti in omejenega gibanja. Zato predlagajo, da bi bilo smiselno normalizirati več telesne svobode med videokonferencami, na primer vstajanje, raztezanje ali hoja po prostoru, ne da bi bilo to razumljeno kot nepozornost ali nespoštovanje (Beyea idr., 2025). Ponovno podjetje Dropbox spodbuja t.i. »walking meetings«, kjer zaposleni Zoom klic spremenijo v sestanek med hojo. Takšna praksa lahko pomaga zmanjšati dolgotrajno sedenje in občutek fizične omejenosti, hkrati pa pokaže, da je gibanje med virtualnim delom lahko sprejemljiv del organizacijske kulture (Dropbox, 2025).
Kako pa naprej?
Če Zoom utrujenost po pandemiji ni povsem izginila, a hkrati ni več nujno povezana z vsakim videosestankom, ostaja odprto vprašanje: kako lahko organizacije oblikujejo digitalno delo tako, da bo povezovalo ljudi, ne da bi jih pri tem izčrpavalo?
Literatura
Abramova, O., in Gladkaya, M. (2025). Behind Videoconferencing Fatigue at Work. Business and Information Systems Engineering, 67(2), 227-245.
Basch, J. M., Albus, P., in Seufert, T. (2025). Fighting Zoom fatigue: Evidence-based approaches in university online education. Scientific reports, 15(1), 7091.
Beyea, D., Lim, C., Lover, A., Foxman, M., Ratan, R., in Leith, A. (2025). Zoom fatigue in review: A meta-analytical examination of videoconferencing fatigue’s antecedents. Computers in Human Behavior Reports, 17, 100571.
Dropbox, (2025). How to stay productive and impactful in a distributed workplace. https://www.dropbox.com/resources/how-to-be-productive.
EURES (EURopean Employment Services, (2025). Informacije o trgu dela: Slovenija. https://eures.europa.eu/living-and-working/labour-market-information/labour-market-information-slovenia_sl
Hodzic, S., Prem, R., Nielson, C., in Kubicek, B. (2023). When telework is a burden rather than a perk: The roles of knowledge sharing and supervisor social support in mitigating adverse effects of telework during the COVID‐19 pandemic. Applied psychology, 73(2), 599-621.
Li, B. J., Ong, Y. X., Goh, Z. H., Malviya, S., in Tandoc Jr., E. (2026). Exploring time-lagged effects and gendered differences of videoconference fatigue on work-family conflict and emotional well-being. Online Journal of Communication and Media Technologies, 16(2), e202615.
Lim, C. (2024). Beyond Fatiguing Virtual Meetings: How Should Virtual Meetings for Workplaces Be Supported? International Journal of Human–Computer Interaction, 40(18), 5103-5118.
Shoshan, N. H., in Wehrt, W. (2025). “Zoom fatigue” revisited: Are video meetings still exhausting post-COVID-19? Journal of Occupational Health Psychology, 30(5), 353-364.
Webb, M. (2021). Zoom Fatigue and How to Prevent It. National Library of Medicine, 48(4), 181-182.
O avtorici
Ime mi je Jana Beguš in sem študentka dodiplomskega študijskega programa Biopsihologija na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem. V prostem času se rada ukvarjam s športom in raziskujem različne filmske zvrsti. Posebej me zanimajo področja nevroznanosti, motivacije, čustvovanja, medosebnih odnosov ter prestopniškega vedenja, saj me navdušuje raziskovanje tega, kaj oblikuje človekovo vedenje in notranji svet.
Vas zanima psihologija dela? Naročite se na obveščanje in bodite na tekočem!
PSIHOLOGIJA DELA 