Zaposlovanje tujih delavcev v Sloveniji: priložnost ali utesnjujoča realnost?

K razmisleku o tej temi me je spodbudilo lansko poročanje o zlorabah delavcev s Filipinov v Sloveniji, ob čemer se mi je porodilo vprašanje, kako obravnavamo tuje delavce, ki vedno bolj iščejo priložnosti za mobilnost. Tudi v Sloveniji se delež tujih delavcev zaradi primanjkovanja delovne sile iz leta v leto povečuje. Ob tem se je pomembno vprašati, kaj delo predstavlja tujim delavcem, kako se pri njem počutijo in kako doseči, da naš prostor ni le »odskočna deska« za bolj razvite zahodne države. V tem prispevku bom skušal osvetliti nekatere mehanizme, ki ohranjajo plodna tla za občutke utesnjenosti tujih delavcev in kako bi jim lahko bile ponujene boljše priložnosti.

Avtor: Luka Frim

Razmere v Sloveniji

V Sloveniji se je delež tujih delovno aktivnih iz leta 2015, ko so predstavljali le 7 % prebivalstva, v letu 2025 krepko zvišal na 16 %. Večina teh delavcev je iz držav nekdanje Jugoslavije, veča pa se tudi število ljudi iz Vzhodne in Južne Azije (Indija, Filipini, Tajska). Sektorji, v katerih dela največ tujih delavcev so predelovalne dejavnosti, gradbeništvo, tovorništvo ter zdravstvo in socialno varstvo, torej dejavnosti, po katerih delodajalci največ povprašujejo. Pogostokrat se dogaja, da se ob prihodu v Slovenijo soočajo z jezikovno oviro, ki jim otežuje vključevanje v delovno okolje kot tudi širšo družbo. Glede tega Goran Lukić iz Delavske svetovalnice opozarja: »če delavec dela od jutra do večera, nima časa za učenje slovenščine …«. Poleg tega pa, kot v medijih pogosto slišimo, delovni pogoji delavcev niso vedno ustrezni. Odmeven je bil primer prej omenjene zlorabe filipinskih delavcev, ki kaže na dolge delovnike, slabe bivanjske pogoje, omejeno zaščito pri delu in odvisnost od delodajalcev. Da se javnost seznani s temi kršitvami, pa je potrebno žvižgaštvo, kar kaže na to, da številne tovrstne zgodbe ostanejo skrite.

Zakaj delavci ostajajo tiho?

Razloge za to, da ostajajo tiho, lahko pojasnimo s psihološkimi mehanizmi. Eden izmed njih je asimetrija moči, ki se vzpostavi v procesu zaposlovanja. Tuji delavci pogosto prihajajo preko agencij, ki v zameno za ureditev dokumentacije zahtevajo visoko plačilo. Posledično se ob prihodu delavci znajdejo v situaciji, kjer morajo dolg čim prej odplačati, zato delajo zelo veliko in so pripravljeni sprejemati slabše delovne pogoje. Prav tako se ta asimetrija pogosto pokaže v odnosu do delodajalca, ki ima nadzor nad tem ali se bo delovni vizum tujemu delavcu podaljšal ali ne. Organizacijska tišina je še en pojav, ki je prisoten, kadar zaposleni presodijo, da je zaradi pragmatičnih razlogov ali strahu najbolje biti tiho. Je znanilec tega, da se zaposleni izogibajo negativnim posledicam, kot so na primer odpustitev, oz. v primeru tujih delavcev prekinitev dovoljenja za delo. Izpostaviti pa je treba tudi vlogo kadrovskih agencij, katerih delo omogoča razpršitev odgovornosti glede tujih delavcev. Ker je bil določen delavec pridobljen preko tuje agencije, delavec ne dela direktno za podjetje in ni v polnem pomenu zaposlen. To povzroči, da nihče ne prevzame polne odgovornosti za položaj delavca, saj bo to storil »že nekdo drug«.

Specifičnost slovenskega prostora

Kot omenjeno Slovenija pogosto predstavlja začasno postojanko za preselitev in zaposlitev v gospodarsko močnejše države kot so Nemčija, Nizozemska in skavdinavske države. Ob tem je pomembno reflektirati, če lahko Slovenija tem delavcem ponuja kaj več od tega. Pomenljiva je misel Gorana Lukića: »Ko pride nekdo, recimo iz Indije, sta mu tako slovenščina kot nemščina enako tuji; zanj je vse to ena sama »provinca«, Evropa. In ker je že prepotoval tako dolgo pot, mu ni težko oditi v Avstrijo, kjer je minimalna plača dvakrat višja kot pri nas v Sloveniji«. Torej se lahko vprašamo, ali bi lahko s spremenjeno politiko do tujih delavcev dosegli to, da si zares želijo tukaj ostati in si ustvariti življenje?

Kako izboljšati položaj tujih delavcev?

Najprej bi bilo smiselno nasloviti omenjeni mehanizem asimetrije moči. Pomembno je, da je ob prihodu v organizacijo delavec jasno seznanjen z vsemi delavskimi pravicami v Sloveniji, saj se te lahko razlikujejo od tistih v njegovi matični državi. Za to obstaja več spletnih portalov, vendar je treba povečat njihovo dostopnost s strani delodajalcev. S tem lahko zmanjšamo pojavnost organizacijske tišine, kjer se zaradi neinformiranosti težave in napake kopičijo. Zato je ključno, da imajo delavci dostop do informacij o tem, kam se lahko obrnejo po pomoč – na primer Zavod za zaposlovanje ali sindikate, ki lahko pomagajo razreševati administrativne ali delovnopravne težave. Nenazadnje je ključno zagotoviti večjo transparentnost celotnega procesa zaposlovanja tujih delavcev. Tukaj se sklicujem na raziskavo, ki kaže, da bolj transparenten in pravičen postopek zaposlovanja prispeva k večji delovni zavzetosti in boljšemu blagostanju delavcev, kar je v interesu tako zaposlenih kot tudi slovenskih delodajalcev.

Zaključna misel

Glede na trenutno situacijo v svetu, kjer se človekove pravice pogosto teptajo, bi lahko Slovenija s predlaganimi ukrepi privabila več tujih delavcev in s tem ustvarila gospodarsko dodano vrednost. Seveda se soočamo tudi s težavami pri sprejemanju tujcev v Sloveniji, a preden lahko to premostimo moramo imeti vzpostavljeno zakonodajno mrežo, s katero zaščitimo pred morebitnimi krivicami vse delavce, ne glede na njhovo nacionalno ozadje.

Morda misel za na konec, ali bi z oblikovanjem takšnega delovnega okolja lahko bili zgled ostalim državam po svetu?

O avtorju

Sem Luka Frim, študent magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Moje glavno področje zanimanja je klinična psihologija in psihoterapija. V prostem času najraje gledam filme in o njih diskutiram, prav tako imam rad mačke.