Piše: Elena Skok

“Biti drugačen od skupine je lahko tudi zelo koristno, saj tako skupini morebiti dodaš ravno tisto, kar ji manjka.”

Tako je naneslo, da sem poletni dopust preživela s specifično skupino ljudi v specifičnih okoliščinah. Nehote sem potegnila vzporednice z obnašanjem ljudi v službenem okolju.

Na začetku poletja sva se pridružila organizirani skupini, ki s terenskimi avtomobili raziskuje odmaknjene kotičke sveta. Čeprav naju je  povabil prijatelj – organizator potovanja, ki je bil prepričan, da sva »prava« za skupino, sva na začetku pri ostalih udeležencih čutila dvom. Verjetno so se bali, da bi neizkušena novinca lahko porušila že vzpostavljeno ravnotežje v skupini prijateljev, ki jih povezuje isti hobi. Obenem pa so bili motivirani, da bi naju dobro vključili, saj je bilo težko pričakovano potovanje preveč dragoceno, da bi ga kdorkoli pokvaril. Nama je šlo za čast: organizator naju je izbral in seveda hvalil najine lastnosti, na nama pa je bilo, da to dokaževa. Vključevanje v skupino je bil obojestranski proces: midva sva si po svojih najboljših močeh prizadevala pridobiti njihovo zaupanje, oni pa so nama kar najbolj olajšali spoznavanje njihovih »pravil« na poti. Dobro vzdušje smo krepili s šalami in sodelovanjem. Večkrat sem pomislila, da se obnašamo tako, kot se obnašamo do gosta, ki pride v našo hišo – delamo kar najboljši vtis. Oboji smo malce pretiravali …

Pri svojem (preteklem) delu v kadrovski službi sem se nenehoma srečevala z izbiro in s sprejemanjem novincev v organizacijske enote. Pri izbiri novih kadrov smo se poleg drugih vprašanj o ustreznosti kandidata spraševali, kako bi se »ujel« s skupino, kjer bi delal, oziroma kaj novega bi lahko doprinesel. Če je kandidat po vseh kriterijih ustrezal in je bil izbran, je bil to šele začetek naporne poti. Vsi: vodja, novinec in skupina, celo sodelavec iz kadrovske službe, so bili praviloma motivirani, da bi bil ta obojestranski proces sprejemanja in vključevanja uspešen. Največkrat s tem ni bilo težav, zgodilo pa se je tudi, da so bili eni ali drugi po začetnem navdušenju razočarani. Zakaj? Logično je, da si novinec želi biti sprejet v skupino, zato si glede tega močno prizadeva. Verjetno si kar dobro predstavlja, kaj pričakujejo od njega oziroma, katere so želene karakteristike ter se temu primerno tudi obnaša. Zglajena zunanja podoba pa z dnevi in rutino začne dobivati razpoke, počasi se začne kazati pravi obraz. Razumevajoči sodelavci sčasoma nehajo biti tako zelo razumevajoči, saj od njega upravičeno pričakujejo vedno boljše rezultate, novinec pa se sčasoma utrudi delati kar najboljši vtis, v novem okolju se udomači in njegove realne sposobnosti in značajske poteze postanejo mnogo bolj očitne. Sploh ni nujno, da se pokažejo slabše poteze kot smo jih pričakovali. Novinec preprosto postane znova tak kot je. Biti drugačen kot je skupina, je lahko tudi zelo koristno, saj on morebiti doda ravno tisto, kar skupini manjka. Tako kot sem po začetnih »medenih tednih« doživela veliko razočaranje nad novimi sodelavci, sem bila v drugih primerih navdušena nad osebami, ki so kasneje prekosile naša pričakovanja.

Naj zaključim to razmišljanje z letošnjo počitniško izkušnjo. Po uvodnih dnevih smo se vsi nekoliko sprostili. Spoznavanje drug drugega je potekalo tako s klepeti na štiri oči kot tudi pri druženju celotne skupine, najbolj pa smo se spoznali z dejanji »v sreči in nesreči« na poti. Najina neizkušenost ni bila moteča. Moški del ekipe ni potreboval še enega več, ki bi se spoznal na terenska vozila, veseli pa so bili dveh novih optimističnih oseb, ki sta prinesli povsem drugačno dinamiko v skupino. Potovanje smo zaključili kot prijatelji z obljubo, da gremo kmalu znova na pot.