Blog / Delo-družina / Psihologija dela / Uspešnost in učinkovitost / Čustva pri delu

Ven iz cone udobja, prosim!

Piše: Eva Boštjančič

Smo v coni udobja…

Opazujem svoje otroke, gledam otroke naših prijateljev, spremljam študente, s katerimi se vsakodnevno srečujem. Mislim, da je večina srečnih, zadovoljnih najstnikov oziroma mladih odraslih, ki svoje obveznosti opravljajo tako, da s(m)o starši zadovoljni, a da oni sami ohranjajo svojo željo po avtonomiji, po prostem času, so sproščeni in razmeroma zadovoljni. Počutijo se varne in imajo občutek, da imajo svoje stvari – od šolskih oz. študijskih obveznosti, odnosov v družini, s prijatelji, nakupovalnih navad, do aktivnosti, ki jih počnejo v prostem času, svojih vrednot in prepričanj – pod nadzorom, da se lahko sami odločajo, kaj bodo v določenem trenutku naredili, s kom se bodo družili in s kom ne, kdaj bodo odšli v posteljo in kdaj pomagali v skupnem gospodinjstvu. In so (skoraj) ok, saj so v coni udobja. Pa so res ok?

Območje negotovosti in strahu…

Zelo hitro se zgodi, da tak mlad človek pride v situacijo, ki je ne pozna ali za katero nima ustreznih orodij, veščin in predhodnih izkušenj, da bi se soočil s problemom, ki mu je izpostavljen. Večkrat tudi opažam, da znajo mladi najti številne razloge, starejši jih poimenujemo izgovori‘, zakaj se določene naloge ne bi lotili ali pa jim določen način dela ali metoda učenja ne ustreza. Svoja vedenja prilagajajo zvezdam, pa ne tistim na nebu, temveč pomembnim ljudem, ki jim verjamejo in jim zato slepo sledijo. Pomanjkanje samozavesti, iskanje izgovorov in ravnanja, ki jim jih narekujejo drugi, predstavljajo območje strahu, negotovosti, in so lahko vzpodbuda ali povod, ko začnejo mladi spoznavati, da vse v njihovem življenju le ni tako preprosto ter samo po sebi umevno. Morda se sprašujejo, kaj pa lahko naredim, da bom razmišljal(a) drugače, da bom v naslednji situaciji deloval(a) bolj suvereno, da bom v življenju vedel(a), kaj bi rad(a) oziroma česa si želim?

life-3089646_1920

Posameznik se mora soočiti s spremembo, sprememb pa nihče ne mara – a le tisti, ki bo storil korak k spremembi, bo lahko stopil tri dolge korake naprej – premišljuje dr. Boštjančič. Foto: Pixabay

Učiti se in učiti….

Ta razmišljanja predstavljajo prelom in izhodiščno točko, ko se začne učenje, spoznavanje, izobraževanje, preizkušanje novih veščin, spoprijemanje z življenjskimi problemi (kaj pa danes ni življenjski problem?). Izobraževanj, šolanj imajo vsi mladi več kot dovolj, pa še brezplačna so. A dokler se ne zavedo, kaj jim ta nova znanja in  izkušnje prinašajo, kako jih posredno vzpodbudijo, da gredo ven iz lastne cone udobja, potem sedenje v učilnici ali predavalnici za posameznika ne bo imelo velike koristi. Življenje jim prav vsak dan ponuja nove izzive – na primer, kako starše prepričati, da lahko zvečer prideš eno uro kasneje domov kot ponavadi, kako napisati seminarsko nalogo o temi, o kateri ne veš prav veliko, kako najti delo, ki te veseli, ali delati nekaj, kar ti je težko, kako rešiti besedni spor s prijateljem – in spretnosti ter jih tako potiska, da stopajo izven področja, ki ga poznajo.

Stopiti ven pa pomeni stopiti v neznano. Slovenci za to uporabljamo frazeme, kot so »stopiti na led«, »hodi po spolzkih tleh«, »to bo eno samo minsko polje«, »pazi, greš v temo«… Psihologi pravimo, da se mora posameznik soočiti s spremembo, sprememb pa nihče ne mara. No, skoraj nihče. Kadar se lotimo česa novega ali nepoznanega, nas je tega strah, hkrati pa si ne želimo zapustiti poznanega, naučenega in udobnega. Vemo, kaj imamo sedaj, smo kar ok, a vseeno se zavedamo, da bi lahko bilo drugače bolje. V prvem trenutku ne vemo, kaj bomo dobili, če se bomo lotili nečesa novega, se lotili novega področja, zapustili odvisniški odnos s partnerjem, pridobili nova znanja, spretnosti, veščine.

 

Rasti, rasti…

Le tisti mladi posameznik, ki bo pogumen, drzen in seveda predvsem motiviran, le tisti, ki bo prepoznal, da v coni udobja ne »rastejo rožice« ter da postopanje na mestu ne prinaša ne samopotrditve ne večje samozavesti in ne bogastva, bo lahko stopil tri dolge korake naprej. Le tako si bo lahko samozavestno postavljal nove osebne ali karierne cilje, živel svoje sanje, uspešno iskal pomen svojega bivanja ter osvajal nepoznano.

Pisala sem o mladih, o tistih, ki prihajajo. Pa vse te zakonitosti veljajo prav za vse nas! Za mlajše in starejše. Za moške in ženske. Za bolj ali manj izobražene. Biti v coni udobja je tako, kot bi sedeli na kavču in po televiziji spremljali amaterske tekače – maratonce ter jim zavidali njihovo energijo, zavzetost, vztrajnost ter na koncu uspešen tek proti cilju. Če pa se v tem trenutku, ko to berete, vzravnate, pretegnete, globoko vdihnete, si z ramen otresete bremena lastne zgodovine ter prah, ki se je nabral na vaših navadah, ritualih, na vašem znanju, ter se odpravite novim in nepoznanim izzivom naproti, potem je to že prvi korak proti čarovniji. Proti nečemu lepšemu, boljšemu, svetlejšemu.

cona udobja

Kako preiti iz cone udobja v cono razvoja? Slika: E. Boštjančič