Etika / HRM / Konflikti / Odnosi z zaposlenimi

Fizično nasilje na delovnem mestu

Nadaljujemo z objavami študentov in študentk Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so se v letošnjem letu pri predmetu Psihologija dela ukvarjali z nasiljem na delovnem mestu. V sklopu teh objav ste, na naši spletni strani, lahko našli že objavi Nasilje na delovnem mestu v Sloveniji: pregled strokovne znanstvene literature in Spletno nasilje – negativni vidik hitrega razvoja tehnologije. Tokrat pa so Lea Kopač, Beti Kovač in Sara Seršen pripravile celovit pregled literature o fizičnem nasilju na delovnem mestu. Morda je taka oblika nasilja sicer manj pogosta v delovnih okoljih, vendar se pojavlja tudi v Sloveniji.


Na kratko o fizičnem nasilju na delovnem mestu

Fizično nasilje na delovnem mestu zajema vedenja ljudi, katerih namen je povzročiti fizično škodo sočloveku v kontekstu delovnega okolja. Vir: Pexels

Fizično nasilje na delovnem mestu zajema vedenja ljudi, katerih namen je povzročiti fizično škodo sočloveku v kontekstu delovnega okolja (Piquero, Piquero, Craig in Clipper, 2013). Steffgen (2008) opozarja, da je ocenjevanje, koliko ljudi je žrtev fizičnega nasilja, precej težko, saj se v različnih raziskavah definicije fizičnega nasilja in tudi metode raziskovanja med seboj razlikujejo. V Poročilu o psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu v Sloveniji navajajo podatke, da o fizičnem nasilju na delovnem mestu poroča skupno 1,5 % zaposlenih, kar za Slovenijo pomeni okrog 13.000 ljudi na leto (Eurofound, 2012).

Vzroki za fizično nasilje

Po Steffgenu (2008), lahko vzroke za fizično nasilje razdelimo v štiri skupine, in sicer:

  • vzroki, ki so povezani z institucijo oziroma organizacijo:

Steffgen (2008) navaja, da se z viktimizacijo na delovnem mestu povezujejo pomanjkanje socialne podpore s strani nadzornih ali sodelavcev, stres, ki je povezan z delom, zaznava nepravičnosti v organizaciji, negotovost glede stabilnosti delovnega mesta in individualna delovna pozicija (npr. varnostnik, prevoznik finančnih sredstev). K. Friis (2019) je s sodelavci ugotovila, da so zaposleni, ki imajo stike s pacienti, klienti, strankami, zaporniki in učenci, večkrat izpostavljeni nasilju na delovnem mestu, kot pa zaposleni v drugih poklicih. S fizičnim nasiljem na delovnem mestu se povezuje tudi situacija odpuščanja in zmanjševanja števila zaposlenih. Tako tisti, ki ostajajo zaposleni, kot tudi odpuščeni doživljajo več frustracije, stresa, depresivnosti, zamer in sovražnosti, kar lahko vodi tudi do fizičnega nasilja. Zmanjševanje stroškov, odpuščanje, zniževanje plač in organizacijske spremembe povzročajo pri zaposlenih več sovražnosti in nezaupanja v organizacijo, to pa lahko vodi tudi do agresivnosti. Poleg tega avtorja izpostavljata še pomembnost okolja. Ekstremno visoke ali nizke temperature, visoka vlaga, slaba osvetlitev, slab zrak, hrup in gneča se povezujejo s fizičnim nasiljem na delovnem mestu, saj povečujejo izraznost agresivnosti.

  • vzroki, ki so povezani s skupnostjo:

V to skupino vzrokov Steffgen (2008) uvršča spremembe v delovni poziciji in delovnem okolju ter spremembo socialnega statusa, ki je lahko posledica prvih dveh. Socialni dejavniki so tudi frustrirajoči dogodki, ki se lahko pojavljajo med poskusom doseganja ciljev na delu. Neuman in Baron (1998) omenjata tudi povečano raznolikost delovne sile oziroma multikulturnost. Raziskave namreč kažejo, da smo naklonjeni ljudem, ki jih zaznavamo kot sebi podobne, zavračamo pa tiste, ki jih vidimo kot drugačne. Zanimivo je tudi, da se za nekatera delovna mesta zdi, da je povsem normativno, da je nasilje na delovnem mestu prisotno. Velik odstotek delavcev v zaporih, v zdravstvu ali v pisarnah poroča, da je nasilje del njihovega dela, posledično pa o nasilju tudi redko poročajo. V drugih delovnih okoljih pa lahko obstajajo norme, ki predpostavljajo, da nasilje predstavlja moč. Tako se lahko zgodi, da se posamezniki na vodilnih položajih med seboj hvalijo, kdo je nadlegoval več podrejenih.

  • vzroki, ki so povezani z agresorjem:

Steffgen (2008) povzema, da so najpogostejši vzroki za pojav fizičnega nasilja na delovnem mestu uživanje alkohola s strani agresorja, predhodna viktimizacija agresorja (npr. v otroštvu ali na prejšnjih delovnih mestih) in določene osebnostne lastnosti. Med slednje sodijo nizka samopodoba, razdražljivost oziroma močno nagnjenje k temu, da posameznik postane nejevoljen (predvsem, ko je ta lastnost kombinirana s slabo samokontrolo) ter neustrezen nadzor impulzov. Neuman in Baron (1998) kot en možen vzrok nasilja izpostavljata tudi obnašanje tipa A. Ti posamezniki so pogosto sovražni, agresivni, tekmovalni, nepotrpežljivi in razdražljivi, raje delajo sami, ko pa delajo z drugimi, si želijo popolno nadzorovati celotno situacijo.

  • vzroki, ki so povezani z žrtvijo:

Uživanje alkohola s strani zaposlenega poveča njegovo tveganje, da postane žrtev nasilja. Tudi izražanje simptomov izgorevanja naj bi povečalo verjetnost, da bo zaposleni žrtev fizičnega nasilja. Steffgen (2008) kot tretji vzrok, povezan z žrtvijo, navaja pomanjkanje strategij za reševanje konfliktov. Tovrstno pomanjkanje je pomemben dejavnik tveganja predvsem pri posameznikih, ki zasedajo nižje hierarhične položaje v podjetju in pri tistih z nižjo samopodobo.

Posledice fizičnega nasilja

Posledice fizičnega nasilja so zelo raznolike, pri čemer je poleg neposrednih posledic tudi veliko posrednih. Razdelimo jih lahko na tri glavne ravni:

  • raven organizacije:

Fizično nasilje v organizaciji negativno vpliva na tekmovalnost in produktivnost podjetja, npr. preko zvišanja absentizma na delovnem mestu. Zmanjšanje produktivnosti zaradi psiholoških travm je za organizacije lahko veliko finančno breme. Posledice fizičnega nasilja na delovnem mestu pa se lahko kažejo tudi v zmanjšanju predanosti podjetju, v opuščanju aktivnosti, ki niso povezane s poklicem, nezadovoljstvu s službo in v iskanju nove službe ali delovne organizacije (Steffgen, 2008).

  • raven posameznika:

Na ravni posameznika lahko posledice razdelimo v dve večji skupini: telesne in ne-telesne posledice. Needham in sodelavci (2004) poročajo, da so raziskave glede fizičnih poškodb nasilja precej pogoste in ugotavljajo, da pogostost fizičnih posledic, ki zahtevajo medicinsko oskrbo, variira med 2 in 16 %. Hkrati pa opozarjajo, da je zanemarjen vidik ne-telesnih posledic. Po sistematičnem pregledu literature so ne-telesne posledice razdelili v naslednje skupine: bio-fiziološke, kognitivne, čustvene in socialne (Needham idr., 2004).

  • socialna raven:

Podobni simptomi in posledice, kot se razvijejo pri žrtvah, se lahko razvijejo tudi pri tistih, ki so priča temu nasilju oziroma so opazovalci. Tako bi morali tudi njim omogočiti ustrezno pomoč. Prav tako fizično nasilje zaradi dolgoročnih učinkov in zdravljenja posledic travm povečuje stroške zdravstvenega in socialnega sistema. Na ravni socialnih interakcij pa ne smemo pozabiti tudi na neprimerne odzive žrtvine družine in prijateljev (npr. neprimerna pomoč, ignoriranje žrtve), ki lahko vodijo v sekundardno viktimizacijo (Steffgen, 2008).

Pogostost fizičnega nasilja v različnih poklicih

Kaže, da so najpogosteje preučevana področja nasilja na delovnem mestu zdravstvo, izobraževanje in socialno varstvo. Vir: Pexels

Kljub temu, da število žrtev fizičnega nasilja na delovnem mestu ni zanemarljivo, je v primerjavi z drugimi oblikami nasilja na delovnem mestu (npr. verbalnim, psihičnim, spolnim ipd.) precej redko (Piquero idr., 2013), hkrati pa se v določenih poklicih vendarle pogosteje pojavlja kot v drugih. Na izpostavljenost fizičnemu nasilju vplivajo določene delovne karakteristike, kot so delovni čas (osebe, ki so zaposlene za polni delovni čas, imajo večjo verjetnost, da bodo izpostavljene fizičnemu nasilju na delovnem mestu), izmena (osebe, ki delajo v popoldanskih, večernih in nočnih delovnih izmenah, so izpostavljene večjemu tveganju za pojav fizičnega nasilja na delovnem mestu) ter neposredno delo s klienti (Rasmussen, Hogh, Andersen, 2013).  Skupno vsem pregledanim raziskavam o tem, kateri poklici so v večji meri izpostavljeni fizičnemu nasilju je, da bolj kot naj bi bili zaposleni izpostavljeni nasilju, v večji meri naj bi o njem tudi poročali, pri čemer naj bi bilo poročanje odvisno od tega, kdo je storilec in glede na samozaznano stopnjo resnosti grožnje (Rasmussen idr., 2013). Izkazalo se je, da so najpogosteje preučevana področja nasilja na delovnem mestu zdravstvo, izobraževanje in socialno varstvo. 

Za konec

Ko govorimo o fizičnem nasilju na delovnem mestu imamo najpogosteje v mislih lažje fizične poškodbe, kot so udarci, zvini, uničenje lastnine ipd. Prav tako pa v kategorijo fizičnega nasilja uvrščamo tudi kazniva dejanja, kot so ropi, poskusi umora in umori. Le-ti se pojavljajo v približno 8 % vseh dogodkov, ki jih uvrščamo v kategorijo fizičnega nasilja. Inšpektorat RS ugotavlja, da postaja nasilje na delovnem mestu vse bolj pogost dejavnik tveganja, katerega posledice so tudi hujše poškodbe, v nekaterih primerih celo s smrtnim izidom. Vendar tovrstni dogodki pri nas zaenkrat ostajajo precej redki (Data d.o.o, 2015). Rizični faktorji so delo v nočnih izmenah, samostojno delo brez sodelavcev, zaposleni z manj delovnimi izkušnjami in delovno okolje, kjer pretežni delež zaposlenih predstavljajo moški. Kljub temu, da smo omenjenim napadom pogosteje priča v tujini, smo tudi v Sloveniji vsako leto priča vsaj kakšnemu fizičnemu napadu na delovnem mestu, s sumom na kaznivo dejanje.


Celoten prispevek avtoric si lahko preberete v nalogi Fizično nasilje na delovnem mestu. V njej boste našli bolj podrobno opisane vzroke in posledice fizičnega nasilja na delovnem mestu, predstavljen podrobnejši pregled raziskav, ki kažejo, kateri poklici so v večji meri izpostavljeni fizičnemu nasilju in nekaj odmevnih primerov fizičnega nasilja na delovnem mestu v Sloveniji.


O avtoricah:

Lea Kopač: Sem študentka 3. letnika psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zelo me zanima psihoterapevtsko delo, hkrati pa rada delam z otroci, zato imam interes tudi za razvojno in pedagoško psihologijo. V prostem času se ukvarjam s športom in čas preživljam z družino ter prijatelji.

Beti Kovač: Sem študentka 3. letnika psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Znotraj psihološke stroke me najbolj zanimata razvojna in pedagoška psihologija. Prosti čas najraje izkoristim za druženje z družino in prijatelji. Igram tudi saksofon in plešem v eni izmed najboljših folklornih skupin pri nas.

Sara Seršen: Prihajam iz Prekmurja in sem študentka psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V svoji poklicni karieri psihologinje me najbolj zanima delo z otroki s posebnimi potrebami. Zelo rada imam živali, pomemben košček moje sestavljanke življenja pa predstavlja tudi ples.


Viri in literatura:

Data d.o.o (28. 4. 2015). Varnost in zdravje pri delu: Nasilje v službi vse pogostejši dejavnik tveganja. Citirano dne 23. 4. 2019. Dostopno na naslovu: https://data.si/blog/2015/04/28/varnost-in-zdravje-pri-delu-nasilje-v-sluzbi-vse-pogostejsi-dejavnik-tveganja/
Eurofound (2012). Poročilo o psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu v Sloveniji. Pridobljeno s https://www.stat.si/StatWeb/doc/sosvet/Sosvet_03/Sos03_s1844-2013.pdf
Friis, K., Pihl-Thingvad, J., Larsen, F. B., Christiansen, J., & Lasgaard, M. (2019). Long-term adverse health outcomes of physical workplace violence: a 7-year population-based follow-up study. European Journal of Work and Organizational Psychology, 28(1), 101–109. https://doi.org/10.1080/1359432X.2018.1548437
Needham, I., Abderhalden, C., Halfens, R. J. G., Fischer, J. E. in Dassen, T. (2004). Non-somatic effects of patient aggression on nurses: a systematic review. Journal of ADvanced Nursing, 49(3), 283–296. https://doi.org/10.1111/j.1365-2648.2004.03286.x
Neuman, J. H. in Baron, R. A. (1998). Workplace Violence and Workplace Aggression: Evidence Concerning Specific Forms, Potential Causes, and Preferred Targets. Journal of Management, 24(3), str. 391–419.
Piquero, N. L., Piquero A R., Craig J. M., Clipper S. J. (2013). Assessing research on workplace violence, 2000-2012. Aggression and Violent Behavior, 18, str. 383-394.
Rasmussen, C. A., Hogh, An. In Andersen L. P. (2013). Threats and Physical Violence in the Workplace: A Comparative Study of Four Areas of Human Service Work. Journal of Interpersonal Violence, 28(13), str. 2749–2769.
Steffgen, G. (2008). Physical violence at the workplace: Consequences on health and measures of prevention. Revue Europeenne de Psychologie Appliquee, 58(4), 285–295. https://doi.org/10.1016/j.erap.2008.09.011