V študijskem letu 2018/ 2019 so se študentke in študentje prvo in drugo stopenjskega študijskega programa Psihologija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani poglobili v temo nasilja na delovnem mestu. Špela Bednjanič, Tonino Englaro in Lara Jereb so se v sklopu seminarja pri predmetu Psihologija dela lotili sodobnih oblik nasilja na delovnem mestu in pregledali literaturo na temo kibernetskega nasilja. Kibernetsko nasilje v povezavi z delom se pojavlja tudi v Sloveniji in posledice so za žrtve, tudi zaradi specifičnih značilnosti te oblike nasilja, lahko zelo negativne.
Informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) predstavljajo pomemben del vsakdanjega življenja ljudi. Vse bolj pomembne pa postajajo tudi v delovnem kontekstu, saj se je z razvojem tehnologije precej spremenil tudi način, kako komuniciramo med seboj in v organizaciji. V Evropi se je med leti 2000 in 2010 odstotek ljudi, ki vsaj četrtino svojega časa delo opravljajo preko računalnika, povečal iz 39 % na 52 % (Vranjes, Baillien, Vandebosch, Erreygers in De Witte, 2018). Te številke pa so danes seveda še višje. Vpletanje tehnologije v delovno okolje pa ni prineslo samo olajšav pri delu in drugih pozitivnih učinkov, razvila se je namreč nova oblika nasilja – spletno ali kibernetsko nasilje.
Kaj je kibernetsko nasilje?
Pri opredeljevanju kibernetskega nasilja se srečamo z veliko nejasnostmi in neskladji med psihologi in drugimi strokovnjaki na eni ter pravno stroko na drugi strani. Kibernetsko nasilje obsega ustrahovanje, trpinčenje, nadlegovanje, ponižanje, izsiljevanje po internetu (npr. preko e-pošte, spletnih strani, blogov, klepetalnic, forumov, spletnih socialnih omrežij). Obsega tudi nasilje preko mobilnih naprav (sporočila, prekomerni in neprimerni klici). Nastala je tudi zelo zanimiva in uporabna taksonomija spletnega nadlegovanja, ki vključuje “flaming” ali žaljiva sporočila (internetni spopadi), nadlegovanja (ponavljajoča se žaljiva sporočila), “trickery” (pridobivanje osebnih podatkov od nekoga in objavljanje teh na spletu), izključitev (blokiranje osebe s seznama prijateljev na družbenih omrežjih, ignoriranje v skupnih pogovorih), oponašanje (predstavljanje kot žrtev – izmenjava negativnih in neprimernih informacij z drugimi, kakor da prihajajo s strani žrtve) in druge (Irimescu in Rădoi, 2017).
Vse navedene oblike nasilja preko spleta kažejo na to, da je reševanje problematike spletnega nasilja še kako pomembno.
V literaturi je mogoče zaslediti ogromno različnih definicij, kaj kibernetsko nasilje sploh je. Poznavanje le-te pa je pomembno že zato, da se takšno nasilje lahko hitreje prepozna. Sami smo s pomočjo drugih že uveljavljenih definicij oblikovali svojo: Kibernetsko nasilje je sistematično, namerno, agresivno dejanje, ki ga izvaja posameznik ali skupina, posredno ali preko mediatorja z namenom ustrahovanja, izsiljevanja ali grožnje. Je dlje časa trajajoče ali ponavljajoče dejanje, s pomočjo elektronskih oblik komuniciranja in tehnologije, zoper žrtev, ki se ne more zlahka braniti.
V čem se kibernetsko nasilje razlikuje od tradicionalnega?
Pojavnost spletnega nasilja je zelo relevanten problem v današnji družbi, in sicer tudi za organizacije. Kakšni pa so dejanski vplivi na zadovoljstvo na delovnem mestu in blagostanje posameznika?
Kibernetsko nasilje je s strani posameznikov pogosto zaznano kot bolj negativno kakor tradicionalno nasilje (Kowalski, Toth in Morgan, 2018). E-mail lahko dobijo vsi v organizaciji, ali pa si ga zaposleni pokažejo med seboj in govorijo o tem. Tako ima lahko spletno nasilje tudi resnejše in dlje časa trajajoče posledice. Če je posameznik žrtev tradicionalnega nasilja se lahko vsaj v domačem okolju napadalcu izogne, medtem ko spletno nasilje lahko predstavlja tudi neke vrste napad na (relativno varno) domače okolje. Spletno nasilje je tudi bolj trajno – nekdo objavi fotografije na splet in tam tudi ostanejo. Avtorji ugotavljajo tudi, da ker lahko storilec nasilje izvaja od daleč, zgolj z uporabo telefona ali računalnika, se posledično tudi manj zaveda reakcij in občutij žrtve, kar lahko vodi v zmanjšanje empatije in povečanje agresivnosti svojih dejanj (Coyne idr., 2017).
Spletno nasilje se od tradicionalnega razlikuje po svoji prodorni naravi in zmožnosti, da vpliva na druga življenjska področja izven dela. Lahko poveča občutke nemoči, saj žrtev včasih niti ne ve, kdo storilec pravzaprav je. Žrtve spletnega nasilja se torej težko oddaljijo od samega dogodka. Težko pridejo domov in si zopet “napolnijo baterije”, saj kamor koli gredo, tega stresorja ne morejo preprosto ugasniti.
Kakšni so vplivi kibernetskega nasilja?
Je pa tako pri žrtvah tradicionalnega kot tudi pri žrtvah spletnega nasilja večja verjetnost za razvoj depresije in anksioznosti. Ugotavljajo tudi zmanjšano samopodobo, večjo verjetnost za izgorelost in manjši optimizem za prihodnost (Kowalski, Toth in Morgan, 2018).
Tako kot spletno nasilje vpliva na blagostanje posameznika, tako vpliva tudi na zadovoljstvo na delovnem mestu.
Konkretno, spletno nasilje vpliva na motivacijo žrtev, in sicer se le-ta lahko v veliki meri zmanjša, vpliva pa tudi na izvedbo delovnih nalog, koncentracijo in energijo (Sypniewska, 2014). Pogosto se zgodi, da je storilcev nasilja v organizaciji več, s čimer se lahko povečuje tudi občutek osamljenosti žrtve. Zvišuje se tudi stopnja absentizma, posamezniki pa si pogosto želijo in celo prizadevajo za odhod iz organizacije (Kowalski, Toth in Morgan, 2018). Žrtve so manj produktivne ter tudi manj ustvarjalne na delovnem mestu (Ophoff, Machaka in Stander, 2015).
Kot lahko vidimo iz zelo raznolikih in resnih posledic kibernetskega nasilja za žrtev, se le-te neposredno in posredno povezujejo tudi z vplivom na organizacijo in njeno poslovanje. Nezadovoljni delavci, ki pogosto izostajajo od dela, so manj produktivni in manj motivirani, ne morejo v polni meri razviti svojih potencialov in delati kot bi lahko. Tisti, ki nasilje nad posameznikom izvajajo pa ustvarjajo slabo, ne ravno sodelovalno klimo v organizaciji in neupravičeno ogrožajo žrtve.
Vse delovne organizacije morajo tako delati v smeri vzpostavitve ničelne tolerance do spletnega nasilja, zaradi obsežnosti posledic, ki jih ima le-to za žrtve. Potreben bi bil razmislek in priprava preventivnih programov za zaposlene, za čim večjo stopnjo preprečevanja pojavljanja spletnega nasilja in takojšnjega ukrepanja, ko in če do njega pride.
O avtorjih: Smo študentje psihologije, ki nas zanima, kaj potrebuje človek za optimalno delovanje. Velikokrat razmišljamo o naših zaposlitvenih možnostih in o težavah, s katerimi bi se lahko srečali na tej poti. Sicer pa se v prostem času ukvarjamo s športom, se družimo in veliko beremo.
Uporabljena literatura:
Coyne, I., Farley, S., Axtell, C., Sprigg, C., Best, L. in Kwok, O. (2017). Understanding the relationship between experiencing workplace cyberbullying, employee mental strain and job satisfaction: a dysempowerment approach. The international journal of human resource managment, 28(7), 945 – 972.
Kowalski, R. M., Toth, A., & Morgan, M. (2018). Bullying and cyberbullying in adulthood and the workplace. The Journal of social psychology, 158(1), 64-81.
Ophoff, J., Machaka, T., in Stander, A. (2015). Exploring the impact of cyber incivility in the workplace. Proceedings of Informing Science & IT Education Conference (Insite) 2015, 493–504. Pridobljeno s http://Proceedings. InformingScience.org/InSITE2015/InSITE15p493-504Ophoff1565.pdf
Sypniewska, B. A. (2014). Evaluation of factors influencing job satisfaction. Contemporary Economics, 8, 57-72. doi: http://dx.doi.org/10.5709/ce.1897-9254.131
Vranjes, I., Baillien, E., Vandebosch, H., Erreygers, S. in De Witte, H. (2018). When workplace bullying goes online: construction and validation of the Inventory of Cyberbullying Acts at Work (ICA-W). European journal of work and organizational psychology, 27(1), 28 – 39.
Irimescu, G. in Rădoi, M. (2017). Cyberbullying as a Social Experience. Revista de Asistenţă Socială, 16(3), 51 – 61.
psihologijadela.com 