Blog / Delo-družina / Psihologija dela / Stres in izgorelost / Uspešnost in učinkovitost / Čustva pri delu

Zakaj ljudje izgorevajo septembra?

Piše: Eva Boštjančič

Pogled v svetlo prihodnost.jpg

V zadnjem tednu sem prejela že dva telefonska klica in oba klicatelja sta me spraševala o simptomih izgorelosti ter o možnostih za strokovno pomoč. In tako se mi je kar samo od sebe zastavilo vprašanje, zakaj ljudje (množično) izgorevajo septembra, v mesecu, ki zaključuje obdobje poletja, počitnic, odklopa? To je pravzaprav mesec, ko smo v večini poklicev najbolj spočiti, ko se zjutraj zbujamo entuziastični in kolege presenečamo s številnimi idejami, ki so se nam porodile poleti in jih želimo v delovnem okolju preizkusiti sedaj, ko smo še zagnani, polni energije in delovne vneme. September pa je tudi mesec, ki postaja nekakšna časovna prelomnica (morda celo pomembnejša od koledarskega novega leta), saj spletni uporabniki pogosteje kot druge mesece iščejo besede, kot so npr. postavljanje ciljev, načrtovanje, seznam ciljev, oblikovanje družinskih ciljev in življenjski cilji.

Načrtovanje novih aktivnosti je septembra prav gotovo na vrhuncu, predvsem tistih, ki so povezane z začetkom novega šolskega, študijskega ali delovnega obdobja. In ob vseh teh začetkih in planiranju marsikdo prvič opazi, da kljub daljšemu dopustu ni več tako čil in optimističen za opravljanje svojih vsakodnevnih delovnih obveznosti. To so posamezniki, ki so pred načrtovanim dopustom, morda maja, junija, izkoriščali še zadnje atome moči, se odrekali prijateljskim odnosom, včasih celo pozabili na družino in potrebe njenih družinskih članov. In so na dopust odšli polni adreanalina! Njihova glava je bila na plaži še vedno polna preteklih projektov in prihajajočih delovnih izzivov, nedokončanih nalog, nenehne pripravljenosti odragirati na različna zvonenja, piske ali druge zvočne signale sodobne tehnologije. Verjeli so, da potrebujejo le odklop; morda teden ali štirinajst dni naj bi bilo (tudi po raziskavah) dovolj, da se umirijo, spočijejo in da v september zakorakajo tako, kot se za začetek nekega novega cikla spodobi.

Izgorelost.jpg

A izgorelost ni kratkotrajna. Ni niti zdravila niti psihologa, ki bi imel moč odpihniti vse posledice, ki jih izgorelost prinese, tako na telesni kot na čustveni in kognitivni ravni. Posledice izgorelosti »zdravimo« vsaj dve leti. Ponavadi dodam še, ko se kdo name obrne po pomoč ali nasvet, da se moramo osebne preobrazbe lotiti celostno. Da spremenimo naše navade, vrednote, celo osebnost, ki smo jo »pridno« oblikovali 30, morda 40 ali več let. Ne, čudežna paličica žal ne obstaja.

Ko se izgoreli posameznik septembra vrača v delovno okolje, spoznava, da se v delovnem okolju (čeprav ga 2-3 tedne tam ni bilo) ni veliko spremenilo – še vedno enake zahteve, vedno večje obremenitve, vsakodnevni stres in odgovornost. In kaj je ostalo od poletja? Energija, ki se je »porabila« v treh delovnih dnevih, entuziazem, ki je »ubit« zaradi toksičnih medosebnih odnosov in elan, ki ga apatičen vodja v kali vsak dan znova zatre.

odlocitev_med_sluzbo_in_druzino.jpgKaj torej izgoreli potrebujemo? Poletje je bil idealen čas, da smo na službo in dnevne obveznosti pogledali z razdalje. Ko smo morda obudili določene aktivnosti, ki nam veliko pomenijo. Nekateri smo spoznali, da pri vsem tem hitenju in prepolnih urnikih, potrebujemo zelo preprosto stvar, ki pa je danes že reraliteta – mir in čas zase. Torej je september idealen mesec za oblikovanje novih vzorcev, ki reflektirajo naše poletne dni. Da se spomnimo in ohranjamo navade, rituale, ki nam veliko pomenijo in nas polnijo z dodatno energijo. Ki nas na trenutke sprostijo in ko lahko naše misli poletijo prek računalniškega ekrana k šumu valov in občutku toplih sončnih žarkov ob zahajajočem soncu. Da si med možnostmi, ki jih imamo na voljo (na delovnem mestu ali v privatnem življenju), izberemo tiste, ki so všeč nam in tiste, za katere vemo, da jih lahko kompetentno opravimo. Da razmišljamo pozitivno, optimistično in nenazadnje, da se poslušamo, slišimo in vzamemo čas zase.

Nagradimo se tako, da smo prijazni do sebe, in se veselimo vsakega majhnega uspeha – naj bo to jutranja hoja do službe namesto vožnje z avtom ali pa zaključen sestanek, katerega vsi zapuščajo delovno zavzeti, a še vedno sproščeni. Le to je moje priporočilo za mesec september.