Blog / Lastnosti trga dela / Organizacijske spremembe in razvoj / Psihologija dela

Spremembe? Spremembe!

Industrijski revoluciji zadnje čase posvečamo vsaj eno objavo na teden in le teh se je nabralo že precej. Preko infografik in blogov smo tako spregovorili npr. o umetni inteligenci, mehkih veščinah, nootropikih, kompetencah prihodnosti in še marsičem zanimivem. Danes z vami delimo blog študentke psihologije Urše Leban, o katerem avtorica pravi, da gre za prosto razmišljanje o tem, kaj sploh prinaša četrta industrijska revolucija.


Piše: Urša Leban

Znani rek pravi, da so spremembe edina stalnica v življenju. Ironično kot se morda to sliši, pa je kljub temu to zagotovo res. Že če se ozremo na zadnja tri desetletja svetovne zgodovine lahko kaj hitro ugotovimo, da živimo v obdobju razvoja in razcveta digitalne in informacijske tehnologije, ki je človeštvu prinesla ogromno prilagoditev, izboljšav, zaradi katerih je kakovost življenja dandanes boljša.  Pa je zares tako boljša? Ali smo zgolj zaslepljeni ter zaradi popolne zasvojenosti od informacijske tehnologije ne zmoremo bobu reči bob?

“Spremembe so edina stalnica v življenju”.

Pravega odgovora na to zagotovo ne moremo podati, saj bi bilo tudi precej idiotsko in neumestno, ko pa lahko trenutno življenje ocenjujejo zgolj skozi prizmo lastnih danosti. Kljub temu pa smo trenutna generacija, ki se nahaja v t.i. prehodu v odraslost, svoje otroštvo preživljali še brez (pametnih) telefonov v roki, naši pravkar rojeni obrazi še niso zaokrožili po celem svetu na prvi dan rojstva ter študentsko delo oz. ga še vedno opravljamo med drugim tudi za tekočim trakom v najbližji lokalni tovarni. Smo generacija, ki smo praktično na lastni koži občutili razvoj sodobne tehnologije ter umetne inteligence. Skoraj da dobesedno. Igranje igrice Mario na nekaj deset centimetrov debelih »škatlah« s katodnimi zasloni je vendarle pustila posledice, ki jih nekateri še danes plačujejo z nošenjem očal. No kljub temu so precej hitro te debele zaslone zamenjali led in drugi moderni zasloni, ki naj bi bili bolj prijazni uporabniškim očem. No vsaj upamo, glede na to, da bodo ob podobnih najverjetneje odraščali naši otroci.

time-for-a-change-4499734_960_720

Pa ni glavni namen tega zapisa diskutirati o različnih modelih računalniških zaslonov, vendar zgolj obelodaniti spremembe, ki nam jih prinaša četrta industrijska revolucija. Pa ne zgolj obelodaniti, tudi kritično ovrednotiti, saj morda na prvo žogo roboti, umetna inteligenca in pametne hiše res izgledajo sanjsko, a s seboj prinašajo prikrite pasti, ki nas spreminjajo v novodobne sužnje ter še bolj ukalupljajo našo osebno svobodo. Ideje o tem, kako bodo roboti zamenjali delavce v tovarnah za tekočim trakom ter tako rešili pregarano rajo pred podplačanimi delovnimi mesti s triizmenskim nečloveškim urnikom morda celo niso tako utopične ter tako daleč, kot se zdi. Kljub temu, da se stvar sliši izjemno mamljiva ter morda prinaša nekatere pozitivne rešitve in spremembe, pa seveda obstajajo tudi temne plati te zgodbe. Najbolj laična ter že velikokrat slišana je zagotovo ta, da nam bodo roboti ukradli delovna mesta. In konec koncev je tudi precej resnična. Seveda moramo ob tem opomniti na dejstvo, da v današnji družbi neprestano nastajajo nova delovna mesta, posledično seveda ne moremo predvideti kje vse se bo možno zaposliti v prihodnosti. Ima pa ta sprememba morda še nekatere druge posledice, ki niso tako vidne, a lahko predstavljajo družbi precejšnjo grožnjo. V kolikor bodo roboti res nadomestili veliko delavcev, to posledično pomeni, da bo najbrž velika večina teh ljudi ostala »na cesti«. Služba pa je za posameznika pomembna, sestavlja njegovo identiteto, zapolnjuje čas, osmišlja posameznikovo življenje ter mu daje namenskost. Tako bi se bilo vredno vprašati, kaj bodo ljudje po taki spremembi delali v življenju, sploh če bi težave z osebnim dohodkom reševali z univerzalnim temeljnim dohodkom.  Obremenjenost s službo je namreč pogosto zelo dobra distrakcija, da ljudje nimajo časa ali želje po aktivni participaciji v družbi.

Zanimivo bi bilo torej opazovati, kako bi se družba odzvala na te spremembe ter kaj bi to pomenilo na področju participacije. Pa ne samo to, tehten premislek je potreben tudi na področju financ in davčne uredbe. Stvar je sicer precej komplicirana, a če vse to ponazorimo s preprosto enačbo; od delavske plače je odveden davek, ki je v trenutnem sistemu pomemben vir dohodka, da lahko država bolj ali manj normalno obratuje in skrbi za socialno blaginjo svojih državljanov. Kdo bo polnil državno blagajno, v kolikor se spremembe četrte industrijske revolucije dejansko uresničijo? Bodo torej roboti plačali davek? Če si upamo biti še bolj provokativni; kdo se bo namesto manualnih delavcev upiral pohlepnemu kapitalu? Bodo tudi roboti delali napake? Imamo še dovolj nadzora ter »zdrave kmečke pameti« ali nas bodo roboti prehiteli? Kdo pa bo odgovarjal za napake, ki se bodo zgodile pri delu? Kdo naj bi prevzel družbeno odgovornost?

Vprašanj in dvomov je kar veliko, odgovorov (še) malo. Svet se vrti dalje in mi z njim. Upajmo samo, da še vedno v pravo smer.


 

urša.jpgUrša Leban je študentka magistrskega študija psihologije ter prihaja iz najbolj deževnega pa tudi najlepšega dela Slovenije, iz Posočja. Članica številnih mladinskih društev, organizacij, klubov ter podpornica aktivne participacije mladih. Trdno verjame v dejstvo, da »na mladih svet stoji«, kar se trudi dokazati tudi z lastnim delovanjem.