Tema, o kateri govori današnji članek, se v širšem smislu uvršča v tematiko nasilja na delovnem mestu, o kateri smo na naši spletni strani že pisali. Tako lahko že najdete pregled dostopne znanstvene literature o raziskavah nasilja na delovnem mestu, ki so bile opravljene v Sloveniji, v objavi Nasilje na delovnem mestu v Sloveniji: pregled strokovne literature, letos pomladi pa je izšla tudi znanstvena monografija z naslovom Obrazi nasilja na delovnem mestu: Psihološki pogledi in slovenska praksa. O anonimnih pisanjih je bil na naši strani objavljen blog Anonimna pisanja ubijajo in osvobajajo hkrati, današnji članek pa govori o anonimnih pisanjih in o posledicah, ki jih le-ta imajo. Poseganje ljudi po anonimnem sporočanju nepravilnosti v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu je v porastu, zato je potrebno o tej temi spregovoriti.
Kaj so anonimna pisanja?
Slovenski detektiv Dvoršak (2002) je anonimna pisanja opredelil kot pisanja, pritožbe, sporočila, opozorila, lažne ovadbe, izsiljevanja, ki se lahko nahajajo kjerkoli in kadarkoli. Anonimnost se pojavlja skozi različne medije, npr. anonimna pisma medijem, institucijam za pregon, preko prijavljanja nepravilnosti, izpovedi cerkvi, tajni oboževalci, sporočila, radijski klici itn. (Anonymous, 1998). Skupno vsem je, da ostaja pisec iz določenih razlogov anonimen (Dvoršak, 2002). Po Dvoršaku (2002) gre torej za pisanja, ki običajno prenašajo sporno vsebino ali frustracijo, ki je pisec ne upa glasno izraziti. Pogosto gre za vsebino, ki je neresnična, težko dokazljiva, neprimerna in bremeni posameznika ali njih več. Z anonimnostjo se prejemniku sporočila onemogoči direktni stik s piscem, prejemnik anonimnega sporočila pa ima običajno željo, da bi v pisanju prepoznal namige, ki bi mu razkrili avtorja (Anonymous, 1998; Rains in Scott, 2007).
Anonimna pisanja v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu
Anonimna pisanja v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu, obravnavana v sklopu magistrske naloge, se pojavljajo v dveh oblikah:
- anonimna pisma in
- anonimne prijave.
Obe obliki sta lahko naslovljeni na posameznika in/ali ustanovo. V Sloveniji je sistem anonimnih prijav urejen tako, da ima vsak posameznik v primeru, da opazi oziroma je bil izpostavljen kršitvi, kaznivemu dejanju ali drugi nepravilnosti, pravico podati anonimno prijavo na policijo oziroma inšpektorat, ki pokriva področje, kjer je bilo opaženo sporno ravnanje (Ministrstvo za javno upravo, b. d.). Po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (2007) mora posamezni inšpektorat vse anonimne prijave obravnavati in preveriti očitane nepravilnosti. V primeru, da inšpektorat ugotovi, da je bila prijava lažna oziroma da očitki niso resnični, lahko postopek inšpekcijskega nadzora ustavi.
Naraščanje števila pritožb povečuje obremenitev tako za inšpekcijske službe kot tudi za vodstva organizacij, v tem primeru ravnateljev. Ker je ravnatelj imenovan kot odgovorna oseba za spremljanje in vodenje pedagoškega procesa ter delovanja zavoda, je on tisti, ki je vedno informiran o anonimni prijavi na različne državne službe, izpostavljen anonimnim dopisom in kasneje vključen v postopek reševanja zadeve, ne glede na vsebino prijave. Pomembno je le to, da se vsebina nanaša na zavod, v katerem dela. Ravnatelj je torej nekakšen osrednji lik komunikacije med vsemi deležniki v zavodu ter državnimi inštitucijami. Zaradi opisane vloge ravnatelja v procesu soočanja in reševanja anonimnih pisanj smo se odločili, da z njimi naredimo intervjuje.
O raziskavi
Namen raziskave je bil proučiti pojavnost in posledice anonimnih pisanj v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu in pridobiti čim bolj celostni uvid v situacijo, natančneje kakšni so psihološki vidiki doživljanja anonimne komunikacije in posledice le-te, ki so jih pri sebi ali v svojem okolju opazili ravnatelji. Ker področje še ni bilo znanstveno raziskano je bila na začetku izvedena kratka anketa med ravnatelji (N = 43), z namenom ugotavljanja pojavnosti omenjenih pisanj ter smiselnosti nadaljevanja poglobljene raziskave. Anketa je potrdila predvidevanja, zato so bili v nadaljevanju izvedeni polstrukturirani intervjuji z 20 ravnatelji (15 % moških). V intervjujih so ravnatelji govorili o splošnem mnenju o anonimnih pisanjih, konkretnih situacijah, doživljanju, posledicah in prejeti opori.
Kakšne pa so bile ugotovitve raziskave?
V raziskavi je bilo ugotovljeno, da so ravnatelji pogosto izpostavljeni neutemeljenim in negativnim anonimnim pisanjem, za katerimi običajno stoji nekdo, ki je posredno ali neposredno vključen v vzgojno-izobraževalni proces ter ga je k pisanju spodbudilo lastno nezadovoljstvo ali osebni interes. Na podlagi rezultatov raziskave vidimo, da anonimna pisanja in dogodki, ki so povezani z reševanjem in dokazovanjem ustreznosti delovanja, puščajo posledice, ki jih lahko enačimo s posledicami drugih oblik nasilja na delovnem mestu, zato posledic anonimnih pisanj ne smemo zanemariti. Te se odražajo na vseh ravneh posameznikovega življenja ter imajo tako kratkoročni kot dolgoročni vpliv, posledice pa so vidne tako v privatnem kot tudi profesionalnem življenju osebe. Vpliv anonimnih pisanj je še širši, saj delujejo večinoma negativno tudi na ostale zaposlene v vzgojno-izobraževalnih zavodih ter posledično na spremembe delovanja celotne organizacije, ki lahko utrpi različne ekonomske in kadrovske izgube. Na organizacijskem nivoju so se spopadali predvsem s pedagoškim nemirom ter težavami s kadrom. Oporo so vsi vprašani našli med ravnatelji drugih zavodov, večina pa tudi znotraj ožjega kolektiva, medtem ko je bila opora s strani državnih ustanov v večini primerov neustrezna.
Anonimno pisanje očitno povzroča širok spekter posledic, zato bi bilo smiselno razmišljati o vpeljavi sprememb na več področjih.
Kakšne spremembe bi veljalo vpeljati?
V raziskavi podrobno prikazane posledice nakazujejo na nujnost potrebe ureditve področja anonimnih pisanj ter ustrezne zaščite vseh vključenih deležnikov. Problem se izpostavlja predvsem, kako zaščititi obe strani, pisce, v primeru, da je njihova pritožba utemeljena ter se zaradi občutljivosti tematike ne želijo izpostaviti, po drugi strani pa vse ostale, ki ostajajo nezaščiteni in zaznamovani ob pogosto neutemeljenih zahtevah.
- V prvi vrsti bi bila verjetno smiselna sistemska ureditev z ustrezno zakonodajo, ki bi ščitila obe strani ter določala odgovornost posameznika v postopku.
- Spremembe bi bilo smotrno uvesti tudi v formalno izobraževanje zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih zavodih, predvsem na temo soočanja ter spoprijemanja z nasiljem.
- Smiseln bi bil tudi razmislek o ustanovitvi supervizijskih skupin, kjer bi posamezniki lahko delili svoje izkušnje ter si nudili oporo.
- Ena od rešitev je tudi to, da se še naprej opozarja in javno govori o neustreznosti anonimne komunikacije, kaj le-ta spodbuja pri anonimnežu in kakšen negativen vpliv ima na naslovnika.
Z odkrito komunikacijo se izognemo negativnemu predznaku anonimnosti, ki lahko pušča posledice, ter lahko lažje in bolj konstruktivno rešimo problem.
Če vas o tej temi zanima več, vabljeni k prebiranju magistrske naloge Gaje Škerlj, z naslovom Pojavnost in posledice anonimnih pisanj v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu. V njej je natančneje razložena problematika anonimnih pisanj, bolj podrobno opisan potek raziskave in bolj razdelane ugotovitve ter zaključki raziskave, z ustreznimi predlogi sprememb.
psihologijadela.com 