Blog / Etika / Konflikti / Organizacijske spremembe in razvoj / Psihologija dela

»Izumili smo terapevtskega robota, ki delo opravlja boljše kot ljudje.«

Prejšnji teden smo na temo četrte industrijske revolucije objavili blog na temo sprememb in kaj nam četrta industrijska revolucija pravzaprav prinaša. Danes objavljamo blog z udarnim naslovom avtorice Klare Brudar in infografiko Mihe Mihaljčiča na temo informacijsko-komunikacijske tehnologije pri starejših zaposlenih.


Piše: Klara Brudar

Infografika: Miha Mihaljčič

 

»Izumili smo terapevtskega robota, ki delo opravlja boljše kot ljudje.«

… je provokativen naslov članka na strani Futurism (povezava: https://futurism.com/uscs-new-ai-ellie-has-more-success-than-actual-therapists), ki me je, priznam, zabolel in hkrati pritegnil k branju. Vsi vemo, da je tehnologija napredovala do te mere, da bodo počasi vse blagajnike zamenjale t. i. Tik Tak blagajne, voznike samo-vozeči avtomobili, prevajalce spletni prevajalniki in delavce v proizvodnji napredni stroji. Nenazadnje pa tudi psihologija ni imuna na spremembe, ki jih prinaša za marsikatere poklice grozeča, četrta industrijska revolucija. Pa si poglejmo, katere so.

Znanstveniki v zgoraj omenjenem članku izzivalno predstavijo robota po imenu Ellie, ki je v dejanjih, gibih in govoru na las podobna pravemu terapevtu, ne pa do te mere, da bi kdo mislil, da je resnična. Ravno to pa je razlog, da je postala takšna uspešnica. Pacienti so namreč poročali, da se ob njej lažje odprejo, saj jih ne obsoja. Ustvarjena je bila z namenom zdravljenja depresije in posttravmatske stresne motnje med veterani. Poleg Ellie poznamo še vrsto drugih, že relativno močno razširjenih, socialnih robotov oz. »roboterapevtov«. Njihove značilnosti so, da izražajo in zaznavajo določena čustva, se učijo na podlagi izkušenj, komunicirajo, ohranjajo odnose in uporabljajo nekatere človeške geste. Takšen je na primer robot Milo, ki ima že dokazane pozitivne učinke na osebah z motnjami avtističnega spektra. Za večino teh je neposredna interakcija z drugimi ljudmi neprijetna in nepoznana, socialni namigi, kot npr. obrazni izrazi, tonaliteta glasu in telesna mimika, pa preveč vsiljivi in moteči. S tem namenom so ustvarili socialne robote preko katerih se urijo v komunikaciji in drugih socialnih spretnostih ter vzdrževanju pozornosti. Naslednji primer roboterapevta je robot Paro, ki je interaktiven terapevtski robot v obliki plišastega tjulnja, ustvarjen z namenom izboljšanja kvalitete življenja osamljenim starejšim ljudem, osebam, ki trpijo za demenco ali ljudem z motnjo v duševnem razvoju. V praksi se je izkazal kot zelo učinkovit, saj zmanjšuje stres in osamljenost s tem, da spodbuja interakcijo, najboljše rezultate pa je imel pri osebah s hudo Alzheimerjevo boleznijo. Še novejši in bolj razširjen trend pa so aplikacije, kot sta na primer Wysa ali Woebot, ki uporabnikom nudijo pogovor z robotom, ki ima veliko znanja na področju vedenjsko-kognitivne terapije. Najboljše rezultate naj bi njihovi uporabniki dosegli na področju povečanja kontrole nad lastnim vedenjem, manj vidne pa so spremembe na področju čustvenih težav.

robot.jpg

Tako kot ima vsaka plat dve zgodbi, ima tudi vsaka novost svoje prednosti in slabosti. Prva dilema v zvezi z robotskimi terapevti se pojavi na področju varovanja osebnih podatkov. Študije so pokazale, da se bolniki, katerih osebni podatki in občutljive informacije so zapisane digitalno in ne na papirju, bolj obotavljajo, ali razkriti osebne podatke o sebi, ali ne, ker ne vedo, kje bodo ti pristali. Prav tako lahko prisotnost socialnih robotov v negovalnih ustanovah, kot so npr. v domovih za upokojence, olajša delo negovalcem in zdravstvenemu osebju, vendar ljudem istočasno odvzame željo po pristnem človeškem stiku ali celo dodatno omaje človekov občutek za realnost. Naslednji pomislek temelji na nejasnosti ciljev in ciljnih skupin na področju roboterapije. Pri aplikaciji Wysa, denimo, ni popolnoma jasno, kako resne so lahko težave v duševnem zdravju posameznika, da mu bodo še znali pomagati. Torej je treba natančno objasniti, da četudi za robotovo znanje jamči skupina psihologov, to vsekakor ne more nadomestiti znanja in izkušenj človeškega terapevta. Nesmiselno je zanikati, da omenjeni robotski terapevti niso praktični, ekonomični in dostopni več ljudem, vendar lahko ravno zaradi svoje praktičnosti dosežejo negativen učinek. Posameznik, ki sicer nujno potrebuje strokovno pomoč, najverjetneje veliko lažje odloži iskanje pravega terapevta in namesto tega naloži aplikacijo, v kateri bo našel takojšnjo uteho, a brez pozitivnih dolgoročnih rešitev.

Velike spremembe na našem področju dela so več kot očitno že tu. Kaj pa lahko glede tega naredimo mi psihologi? Prvič, ne smemo spodbijati znanosti, temveč se o stvareh rajši bolje informirajmo. Umetna inteligenca je povsod med nami, zatorej zanikanje te ni smiselno. Dobro je, da poizvedujemo in smo radovedni. Ne bojmo se napredka, ampak se naučimo shajati z njim. Drugič, lahko smo proaktivni in opozarjamo na etične pomisleke, ko še ni prepozno. In, najpomembnejše, svoj poklic lahko zagovarjamo in smo ponosni nanj. Res je, da terapevtski robot nikoli nima slabega dneva, da mu ne zmanjka potrpljenja in je na voljo kadar koli in kjer koli, ampak pravo vprašanje je, ali si resnično želimo »instant« terapevte, ki nikoli ne oporekajo, niso zmožni empatije ali moralnega presojanja? Je to prihodnost, ki si jo želimo ali smo zapadli pod vpliv (pre)hitrega načina življenja?

IKT pri starejsih zaposlenih_infografika_Mihaljcic-page-001.jpg

Informacijsko komunikacijska tehnologija pri starejših zaposlenih.


klara.jpg

Sem Klara Brudar, študentka 1. letnika magistrskega študija psihologije. Zanima me področje klinične psihologije. Za študij psihologije sem se odločila zaradi kaosa v svetu in zato, ker želim pomagati ljudem.