Blog / HRM / Lastnosti trga dela / Organizacijske spremembe in razvoj / Psihologija dela / Zdravje in dobro počutje / Čustva pri delu

“Kar 37 % ljudi je tehnofobov. Si med njimi tudi ti?”


O strahu pred tehnologijo na delovnem mestu smo že pisali v našem blogu. Prav tako smo delili zanimive izsledke študije, ki so kazali na stereotipe do starejših, da imajo češ negativna stališča do tehnologije. Danes pa z vami nov blog na temo t. i. tehnofobije, tj. strah pred tehnologijo.


Piše: Hana Weis

V dobi, v kateri živimo, si skoraj ne predstavljamo življenja brez mobilnega telefona, prenosnega računalnika, dostopa do brezžičnega interneta in s tem do informacij, ki si jih v določenem trenutku želimo. Tehnologija in podobne stvari naj bi nam »olajšale« naše bivanje in delo. Pa si predstavljaš, da bi lahko zaradi omenjenih stvari tudi izgubil/a službo?

V današnjem času se odpira veliko vprašanj o prednostih in slabostih tehnologije na delovnem mestu. Lahko bi rekli, da je prebivalstvo oziroma delovna sila razdeljena na tiste, ki tehnologiji zaupajo in vidijo v njej prednosti, saj lahko tehnologija in stroji namesto delavcev opravijo rutinska dela, ter tiste, ki teh prednosti ne vidijo in se jim zdi, da jim tehnologija »krade« delo. Na začetku sem omenila izraz ‘tehnofob’. Kdo je torej tehnofob? To je posameznik, ki se boji avtomatizacije, kot so na primer roboti, ki bi postali delovna sila, roboti, ki se namesto nas odločajo, tehnologije, ki je ne razume, umetne inteligence in tudi ljudi, ki zaupajo umetni inteligenci, da opravi delo. Takšni ljudje naj bi pogosteje trpeli zaradi težav z duševnim zdravjem, ki so povezane z anksioznostjo. Brezposelnost in negotovost glede zaposlitve pa se pogosto povezujeta tudi s srčnimi boleznimi in umrljivostjo.

Zdi se mi zanimivo, da o strahu pred tehnologijo najbolj poročajo ženske, nebelci in manj izobraženi ljudje. Ženske so po naravi bolj čustvene in intuitivne, kar je mogoče razlog, da ne zaupajo »hladnim in brezosebnim robotom«. Ko razmišljam, kateri so razlogi, da nebelci in manj izobraženi ljudje ne zaupajo tehnologiji, se mi edini smiselni razlog zdi ta, da imajo premalo stika s tehnologijo in preveč predsodkov. V neki ameriški raziskavi pa so ugotovili, da so modroovratniški delavci (tj. fizični delavci) bolj zaskrbljeni glede vpliva avtomatizacije na delovno mesto kot tisti, ki opravljajo svoje delo v beloovratniških poklicih. Beloovratniški poklici se nanašajo na delo v pisarni, povezujejo pa se tudi z višjo izobrazbo.

Poznamo tudi izraz ‘tehnološka brezposelnost’, ki se nanaša na posameznike, ki so izgubili službo zaradi tehnologije. Kaj se zgodi s takšnimi ljudmi? Ostanejo doma, se prepustijo brezdelju in se zanašajo na pomoč države? Ali pa so bolj optimistični in vidijo to kot priložnost za spremembo na njihovi karierni poti? Tehnološko brezposelnost lahko opazimo v mnogih panogah. V zadnjem času se v mnogih trgovinah pojavljajo samopostrežne blagajne, v porastu je spletno bančništvo, ki nam omogoča, da mnogo storitev izvedemo v udobju lastnega doma … Problem, ki ga torej vidim pri uvajanju tehnologije na delovno mesto, je ta, da se zaradi tega znižuje število delavcev v neki organizaciji. Različna dela, ki so jih včasih opravljali delavci, so sedaj avtomatizirana, posledično pa se za delo rabi manjše število ljudi. Iz zgornjih primerov pa lahko vidimo, da se to ne dogaja samo z delovnimi mesti v tovarnah. Banka se mi zdi zelo dober primer tega. V preteklosti so ljudje vse bančniške storitve morali opraviti na banki, bankirji in bankirke so opravljali različna dela – denar so izplačevali ročno, medtem ko danes vsoto samo vtipkajo v računalnik, naprava pa »sama izplača denar«, pri plačevanju položnic so morali podatke vnašati ročno, danes lahko čitalec sam preslika podatke v računalnik ali pa še enostavneje, položnico plačamo sami preko spletnega bančništva, kovance so šteli ročno … in še bi lahko naštevala.

tehnofobija.png

Mnogi članki, ki na nek način zagovarjajo tehnologijo, te kar hitro spomnijo na dejstvo, da delovna mesta zaradi tehnologije ne izginjajo samo v tem času, ampak se je to dogajalo tudi že v davni preteklosti. Naj naštejem le nekaj takšnih poklicev, ki sem jih zasledila na spletu: zbujevalec, pobiralec kegljev, prižigalec luči, vzpostavljevalec zvez, zabavljač tovarniških delavcev … Čeprav so ti poklici slišati zelo zabavni, se mi zdijo popolnoma nepotrebni za sodobni čas. Mogoče se nam določene spremembe pri delovnih mestih trenutno ne zdijo smiselne, vendar pa to ne pomeni, da bomo tako mislili tudi v prihodnosti. Včasih se namreč pozitivni učinki neke spremembe pokažejo šele po določenem času.

Potrebno pa se je zavedati tudi, da delovna mesta ne bodo v celoti »izginila čez noč«. Bolj kot to se mi namreč zdi verjetno, da se bodo spremenile oziroma avtomatizirale le določene delovne naloge. Kaj lahko pri tem stori delodajalec? Ena izmed stvari, ki ne zahteva dodatnega denarja, temveč samo nekaj časa in truda, je pogovor. Pogovarjajte se z delavci o vplivu tehnologije, o prednostih, ki jih prinaša, načinu delovanja določene nove tehnologije, ki jo uvajate v podjetje, predvsem pa jih povprašajte po njihovih strahovih. Tako boste imeli možnost spremeniti njihova implicitna (napačna) prepričanja.

Zdi se mi, da ljudje ne bi smeli jemati tehnologije kot sovražnika. Kljub temu, da izloča določena delovna mesta, hkrati ustvarja nova. Tehnologija bi morala na delavce delovati spodbudno. Mogoče so lahko spremembe, ki se dogajajo na vašem delovnem mestu, priložnost za vas, da se dodatno izobrazite in si poiščete delovno mesto, ki ste si ga vedno želeli. Ne glede na to, da menim, da mora naš pogled na prihodnost ostati optimističen, pa pri meni še vedno ostaja odprto vprašanje, ali so spremembe v smeri večje avtomatizacije in robotizacije res koristne za vsa delovna mesta ali le za tista, kjer čustveni in osebni vidik nista tako pomembna.

Kot zanimivost si lahko spodaj pogledate še zanimiv videoposnetek, ki na enostaven način prikazuje, kako je oziroma bo tehnologija vplivala na delovna mesta.


O AVTORICI BLOGA:

hana weis.png

Sem Hana Weis, študentka 2. letnika magistrskega študija psihologije. Moje narečje kar hitro razkrije, da prihajam iz Zasavja. V psihologiji se mi zdi zanimivih veliko stvari, zato težko izpostavim le eno področje, vendar pa me zanima delo z ljudmi, zlasti z mlajšimi otroki, ki so doživeli različne travmatične dogodke. Vse bolj me zanima tudi področje vojaške psihologije. Verjetno si tako kot vsi ostali želim, da bom nekoč opravljala delo, ki bo prispevalo k spreminjanju sveta na bolje. V prostem času rada gledam serije, se družim s prijatelji, z njimi začenjam razne debate in »hodim naokoli«.