Čuječnosti smo na naši spletni strani namenili že kar nekaj besed. Predstavili smo pomembnost čuječnosti in tehnike čuječnosti, predstavili njen pomen na delovnem mestu in v delovnem okolju, kar pa so študenti predstavili tudi v videu Čuječnost na delovnem mestu na YouTube-u. Danes z vami delimo blog avtorice Eve Boštjančič.
Piše: Eva Boštjančič
Veliko člankov je bilo v zadnjih petih letih napisanih o čuječnosti. Oglasi nas vabijo na tečaje in predavanja o tehnikah čuječnosti, vsak mesec izide kakšna nova knjiga o tej temi, znanstveniki pa metodo čuječnosti analizirajo z vseh možnih zornih kotov (od leta 2015 do danes je Google Učenjak zabeležil kar 97.700 zadetkov). In ugotavljajo, da se čuječnost splača – ljudje so bolj zadovoljni, zavzeti, delajo manj napak. Zato se sprašujem, zakaj se o čuječnosti nismo pogovarjali ali je med študijem psihologije omenjali že pred 25 leti?
4 zgodbe
Med poletjem sem bila pogosteje kot ponavadi pozorna na vedenja ljudi okoli sebe. V fitnesu sem opazovala inštruktorico, kako predano, energično in pozitivno svojo nekoliko starejšo varovanko vzpodbuja pri vsaki izvedeni skleci, kako jo sproti opozarja na malenkosti, ki lahko še poglobijo njene predklone, kako je razsipna z ohrabrujočimi besedami ob zaključku 600 metrskega šprinta na tekoči stezi.
Ob nakupovanju kopalk pred odhodom na morje sem bila presenečena, ko me je ob vstopu v trgovino prodajalka takoj opazila, me prijazno pozdravila ter mi ponudila svojo pomoč. Brez truda in dobrosrčno (vsaj izgledalo je tako) mi je v kabino podajala enkrat večje, drugič manjše številke izbranih modelov. Ko sem se odločila za drug model, sva zgodbo podajanja in pomoči ponovili.
Ob pogovoru z očetom sem bila presenečena, kako natančno mi lahko, kot bivši študent medicine (študiral je pred 55 leti) našteje vse kosti v telesu, kako z lahkoto prepoznava simptome določene bolezni našega znanca, o kateri mu naštevam le osnovne znake, in kako z laboratorijsko natančnostjo našteva možne razloge za moj krvni izvid. Koliko informacij nosi v svoji glavi (no, mi pa v Googlu).
Čuječnost je sposobnost zavedanja našega telesa, občutij, misli v tem trenutku. Je stanje, v katerem se popolnoma zavedamo, kaj se dogaja v okolju, ki nas obdaja, in v nas samih – da smo prisotni TUKAJ in ZDAJ in ne razmišljamo, presojamo in ne sodimo o prihodnosti ali o tem, kar se je zgodilo v preteklosti.
Med poletjem sem izvedela, da plačani japonski strokovnjaki vsako leto prihajajo na tihomorske otoke z namenom, da v ostrige vstavljajo kroglice, ki se bodo kasneje spremenile v biserne perle. Pri svojem delu so malo skrivnostni (pravijo opazovalci), potrebujejo popolno koncentracijo, zahtevajo mir, tišino in ne dovolijo, da bi jih drugi opazovali pri delu od blizu. Morda zaradi dragoceno varovanje skrivnosti ali pa zaradi globoke osredotočenosti v delo, ki ga opravljajo. Že marsikdo je poskusil opraviti enako delo, a so bili vsi poskusi do sedaj neuspešni.
Brez telefona in računalnika
In kaj je skupnega tem posameznikom? Živijo in delajo tisto, kar res radi počnejo. Delo opravljajo ali komunicirajo tako, da tudi drugi opazimo njihovo predanost in zavzetost. A še nekaj manjka v tej zgodbi – nihče izmed njih ni uporabljal mobilnega telefona ali računalnika medtem, ko je študiral ali sledil predavanjem med študijem (moj oče), vstavljal tujek v školjko (japonski biologi), ko sem bila deležna modnega svetovanja (prodajalka) ali ob vzdrževanju pozornosti na vsak varovankin gib (osebna trenerka).
Vsi ti posamezniki so bili spontano čuječi, če lahko tako zapišem – prisotni tukaj in zdaj, osredotočeni na svoje trenutno delo in motivirani. Le zakaj sem jih opazila? Ker so bili nekako drugačni, izstopali so s svojimi vedenji. Takih posameznikov je danes bore malo. Sodobna informacijska tehnologija nam usmerja in kroji pozornost, nam »krade« čas, obrača pogled v ekran telefona in stran od obrazov ljudi, zmanjšuje našo sposobnost pomnenja in daljše koncentracije. Žal mi je, da kognitivna znanost ni bila do te mere, kot je danes, razvita že 20 let nazaj, da bi lahko dokazala razlike v delovanju naših možganov.
Čuječnost med informacijskim neurjem, ki ne poneha
In zdaj je tu čuječnost – metoda, ki je včasih nismo potrebovali. Metoda, ki nas »prisili«, da poskušamo živeti tako kot nekoč. Je metoda, ki nas uči tistega, kar smo nekoč že znali. Spomnim se, da je bil med pisanjem moje diplomske naloge pred mano le črno-beli računalniški ekran z utripajočim kurzorjem in pisalna miza prekrita s knjigami in znanstvenimi članki. Kaj pa danes, ta trenutek, ko tole pišem? Vsak trenutek lahko prejmem elekotronsko pošto po dveh kanalih, deležna sem lahko skype klica, spremljam, kaj se dogaja na Instagramu, Facebooku in LinkedInu. Morda mi zazvoni (celo) telefon (kot v starih časih) ali prejmem sms sporočilo.
To pa je sodobna čuječnost – kako ostati pri članku vse do njegovega konca ob vsem tem, kar me obdaja. Ni mi lahko.
psihologijadela.com 