Notranje usmerjanje oziroma coaching lahko opredelimo kot metodo razvoja zaposlenih, ki jih izvaja notranji usmerjevalec (coach) – zaupanja vreden posameznik, zaposlen v isti organizaciji kot posamezniki, ki jih usmerja. V poslovnem okolju je usmerjanje interaktiven proces in partnerstvo z usmerjancem, kjer usmerjevalec sproži miselne in ustvarjalne procese, ki optimizira vedenje posameznika, da se bolje prilagodi svojemu delovnemu mestu. Ob tem usmerjanec bolje spozna sebe, izboljša svojo samopodobo ter tako postaja uspešnejši pri reševanju delovnih nalog. Usmerjanje in usmerjevalec mora biti podprt s strani organizacije, saj le tako vodi k individualni strokovni rasti zaposlenih.

Kaj pa lahko vpliva na učinkovitost coachinga v delovnih organizacijah? Avtorica meni, da so to lahko lastnosti usmerjevalca, kot so čustvena inteligentnost, delovna zavzetost, osebnostne lastnosti in na cilje usmerjene kompetence. In to se pokaže tudi v opravljeni raziskavi. Z ocenami na cilje usmerjenih kompetenc usmerjevalca, kot jo zaznavajo usmerjanci lahko pojasnimo kar 68% variabilnosti ocen učinkovitosti ocenjevalca.

Kot glavni nasvet za organizacije avtorica izpostavi dejstvo, da je zelo pomemben selekcijski proces notranjega usmerjevalca (coacha) – paziti je potrebno, kakšne lastnosti ima izbrani kandidat, saj lahko to v veliki meri vpliva na uspešnost usmerjevalnega procesa.

Več informacij lahko najdete v doktorski disertaciji avtorice Sabine Đuvelek.