Psihoterapevti se zaradi narave svojega poklica srečujejo s številnimi stresnimi obremenitvami, ki lahko na njih puščajo negativne posledice. Skrb zase je ključnega pomena za ustrezno opravljanje njihovega dela. Kako pa je z utrujenostjo na delovnem mestu?
Avtorica: Amadeja Oder
»Kako lahko terapevt, ki se sam sooča s težkimi vsebinami v osebnem življenju, vse, kar se mu dogaja, zanemari in poskrbi, da bo omogočil varen prostor in »zdržal« s težkimi vsebinami klienta?«
Opazila sem, da so na študiju psihologije popularne ambicije postati psihoterapevt. Naj bo zaradi kompleksov rešitelja ali trditev: »želim pomagati ljudem«, je bil ta poklic priljubljen tudi v skupini mojih kolegov. Vendar smo tekom izobraževanja ugotovili, da je ta poklic eden bolj zahtevnih. Psihoterapevt mora biti oseba, ki predstavlja prazno platno, na katero lahko klient projicira svoje vsebine, ustvarja varen prostor za deljenje ter postavlja klienta na prvo mesto. Terapevtovo orodje v psihoterapiji je on sam, osnova za zdravljenje pa terapevtski odnos (Estabrook idr., 2010). V primerjavi z medicino, kjer je orodje zdravljenja skalpel, pa je terapevt nepopoln človek, ki je ranljiv in podvržen skušnjavam. Tako morajo terapevti pri svojem delu z občutljivimi vsebinami upoštevati jasna etična pravila in standarde, kot je Kodeks poklicne etike psihologov. Vendar pa je delo z etičnimi dilemami in pri tem sledenje, vzdrževanje in upoštevanje vseh etičnih pravil eden izmed razlogov za izgorelost.
Izgorelost se nanaša na podaljšano obdobje izpostavljenosti poklicnemu stresu ali izčrpanosti, ki se pojavi kot odgovor na dolgotrajne zahteve na delovnem mestu (Guseva Canu idr., 2019). Psihoterapevti vsakodnevno upravljajo z občutljivimi in ranljivimi vsebinami klientov, ki hitro prerastejo v etične dileme. Do lanskega leta se nisem zavedala, da je lahko že preprosta, na videz nedolžna situacija, etična dilema, s katero mora psihoterapevt ravnati zelo previdno. Primer: vzamemo v obravnavo klienta, s katerim se dogovorimo, da se bomo srečevali vsak teden ob isti uri na istem kraju. Po treh rednih srečanjih se nam ponudi priložnost za en mesec oditi v tujino. Je etično, da za ta čas prekinemo s terapijo in nadaljujemo po tem, ko pridemo s tujine? Bi morali v takem primeru klientu priporočiti drugega terapevta? Psihoterapevti se soočajo tudi s hujšimi etičnimi situacijami, npr. s prijavami nasilja na policijo, pričanjem na sodišču, primeri, kjer morajo prekršiti pravilo zaupnosti … Ob soočanju s vsemi dilemami, hkratni potrebi po upoštevanju situacijskih dejavnikov, nujnosti poznavanja vseh etičnih pravil in prenosu tega znanja v prakso, ni prav nič čudno, da je izgorelost med terapevti pogosta. V vzorcu 443 kliničnih in svetovalnih psihologov je namreč kar 49 % poročalo o zmernih do visokih ravneh izgorelosti (Simpson idr., 2019). Zato so raziskovalci opredelili pojem izgorelosti svetovalca, ki se povezuje z izčrpanostjo, negativnim delovnim okoljem, razvrednotenjem svojih klientov, nekompetentnostjo in poslabšanjem stanja v njihovem osebnem življenju (Lee idr., 2007). Vsaka od teh posledic izzove nove etične problematike, ki so vezane na terapevtovo dolžnost skrbeti za svoje kliente. Kako lahko terapevt, ki se sam sooča s težkimi vsebinami v osebnem življenju, vse, kar se mu dogaja, zanemari in poskrbi, da bo omogočil varen prostor in »zdržal« s težkimi vsebinami klienta?
Posledice izgorelosti lahko terapevta vodijo v nehoteno neetično ravnanje. Izčrpanost bi lahko vplivala na njegov spomin, koncentracijo ter zavestno upoštevanje in vzdrževanje pravil Etičnega kodeksa v delovnem spominu. Takšen terapevt bi manj sledil klientovi pripovedi, v njej prepoznal manj vsebin, katere bi lahko med seboj povezal ter slabše prepoznaval njegove relacijske potrebe. Večkrat bi se pojavil transfer in kontratransfer, ki ga terapevt ne bi znal pravilno nasloviti. Imel bi manj notranje motivacije za opravljanje svojega dela, kar bi vplivalo na njegovo uspešnost. Ob vsem tem pa bi se njegova zmožnost za empatično vživljanje občutno zmanjšala. Morda bi se nekateri terapevti poskusili soočiti s posledicami izgorelosti na delovnem mestu s potlačitvijo ali minimizacijo svojih težav. To bi lahko vodilo v preokupiranost s sabo in svojimi odzivi na klienta, ki ne bi bili več naravni. Kar pa pomeni, da bi ob pretiranem osredotočanju nase izgubili stik s klientom.
Menim, da je ta problem rešljiv z več intervencijami:
- supervizijo,
- lastno psihoterapijo ter
- postavljanjem skrbi zase na prvo mesto.
Prvi dve nudita terapevtu potrebna sredstva, orodja in pokažeta načine, na katere se lahko spoprime z izgorelostjo ter njenimi posledicami. Menim, da smo posebej psihologi tisti, ki bi lahko uporabili vso svoje znanje za reševanje svojih problemov, pa ga dostikrat ne znamo aplicirati v svoje življenje. Supervizija ter lastna psihoterapija bi lahko terapevtu pomagali poslušati svoje lastne nasvete in jih uporabiti s pomočjo uvida ter strukturirane samorefleksije. Tretja intervencija pa se mi zdi zlato pravilo za vsakogar, ki dela z ljudmi. Če človek, ki pomaga, ne poskrbi za lastno duševno zdravje, ne more poskrbeti za duševno zdravje nikogar drugega. Podobno kot na letalu, ko si moramo najprej sami nadeti kisikovo masko in šele nato pohiteti pri reševanju drugih, je v psihoterapevtskem poklicu kisikova maska skrb zase.
O AVTORICI:
Sem Amadeja Oder, študentka magistrskega študija psihologije v Ljubljani. Ko nisem na faksu, zelo rada ustvarjam likovne izdelke, hodim v hribe, delam jogo ali igram klavir ter ukulele in pojem. V psihologiji me najbolj zanima področje duševnega zdravja, psihoterapije, raziskovanja možganov in psihopatologije.
Literatura:
Estabrook, K., Roberts, L. W. in Gabbard, G. O. (2010). Ethics commentary: ethics in psychotherapy. Focus, 8(1), 44–47.
Guseva Canu, I., Mesot, O., Györkös, C., Mediouni, Z., Mehlum, I. S. in Bugge, M. D. (2019). Burnout syndrome in Europe: Towards a harmonized approach in occupational health practice and research. Industrial Health, 57(6), 745–752.
Lee, S. M., Baker, C. R., Cho, S. H., Heckathorn, D. E., Holland, M. W. in Newgent, R. A. (2007). Development and initial psychometrics of the Mental Health Professional Burnout Inventory. Measurement and Evaluation in Counseling and Development, 40, 142–154.
Simpson, S., Simionato, G., Smout, M., van Vreeswijk, M. F., Hayes, C., Sougleris, C. in Reid, C. (2019). Burnout amongst clinical and counselling psychologist: The role of early maladaptive schemas and coping modes as vulnerability factors. Clinical Psychology and Psychotherapy, 26, 35–46.
psihologijadela.com 