Ali si tudi ti Francka, ki teče za Cankarjevim vozom?

Avtorica: Eva Boštjančič

Danes je bil spet en vroč poletni dan. Med kuhanjem marelične marmelade sem razmišljala o tem, kaj vse lepega sem letos že doživela ob obiskovanju gledaliških in opernih predstav. O tem sem pred časom že pisala v blogu o umetnosti, kulturi in produktivnosti, a ena podoba se mi je očitno zasidrala globlje, kot sem sprva mislila: Franckin tek za vozom v Cankarjevem romanu Na klancu, v uprizoritvi Cankarjevega doma, v režiji Jerneja Lorencija in z nepozabno Tamaro Avguštin v vlogi Francke.

Podoba, ki ostane

Tisti tek. Tek za vozom, ki ga nikoli ne ujame. Tek, v katerem je toliko upanja, hrepenenja, napora, a tudi sramu in obupa. Med mešanjem marmelade sem pomislila, da me ta prizor ni nagovoril le kot gledalko, temveč tudi kot organizacijsko psihologinjo. Kolikokrat tudi mi v karieri tečemo za svojim vozom? Kolikokrat verjamemo, da bomo cilj dosegli, če bomo le še malo pospešili?

Pred dopustom pogosto še bolj tečemo

Poletje je zanimiv čas. Na videz čas oddiha, v resnici pa pogosto čas velikega pospeška. Pred dopustom želimo zaključiti vse: odgovoriti na zadnja elektronska sporočila, dokončati analize, uskladiti sestanke, predati naloge, kupiti kopalke, urediti varstvo za rože in še hitro nekaj narediti »za vsak primer«. V teh dneh, ko se pogovarjam z ljudmi, ki odhajajo na dopust, pogosto slišim podobno: utrujeni so, napeti, nervozni. Delo se prav čudežno zgosti ravno v zadnjih dneh pred odhodom. Stranke pokličejo, ko je računalnik že skoraj zaprt. Sodelavec nekaj nujno potrebuje, ko smo z eno nogo že pri vratih. In potem na dopust ne odidemo umirjeni, ampak izčrpani.

Telo je na poti, glava pa še v službi

Večopravilnost se nam v takih trenutkih zdi rešitev. Hkrati pišemo sporočilo, poslušamo sestanek, razmišljamo o seznamu opreme za počitnice, preverjamo vreme in otroku odgovarjamo, kje ima potni list. A raziskave in vsakdanje izkušnje nas vedno znova učijo, da večopravilnost ni nujno tudi večja učinkovitost. Pogosto pomeni le to, da hitreje preklapljamo med nalogami, pri tem pa izgubljamo pozornost, energijo in notranji mir. O tem smo na strani Psihologija dela že pisali v prispevku Večopravilnost – kdaj je koristna in kdaj ne?.

Včasih me res skrbi, ko si predstavljam, da se po takem tednu dva odrasla človeka z otroki, kovčki, neprespanostjo in z glavama polnih nedokončanih in odprtih projektov usedeta v avto in odpeljeta proti morju. Telo je že na poti, glava pa je še v službi. In ko smo utrujeni, razdraženi in kognitivno preobremenjeni, smo manj potrpežljivi, manj zbrani, hitreje reagiramo impulzivno. Dopust, ki naj bi bil prostor okrevanja, se lahko tako nenačrtovano začne s tiho napetostjo ali burnim, a nepotrebnim konfliktom.

Kariera kot neskončen klanec

A Franckin tek za vozom se ne dogaja samo pred dopustom. Lahko traja celo kariero. Tečemo, ker želimo nekaj dokazati. Tečemo, ker želimo biti podobni staršem ali ravno nasprotno – ker želimo dokazati, da smo drugačni. Tečemo, ker smo morda lačni potrditve, ki je v primarni družini nismo dobili, pa jo zato iščemo na delovnem mestu – v pohvali vodje, v napredovanju, v nazivu, v novem projektu, v občutku, da smo nepogrešljivi.

In tako tečemo. Še en projekt. Še ena objava. Še ena delavnica. Še en dokaz, da zmoremo. Cilj pa se čudno odmika. Ko pridemo blizu, se pojavi nov voz. Hitrejši, lepši, pomembnejši. Mi pa smo vedno bolj upehani. Včasih celo tako zelo, da ne opazimo, da nismo več zavzeti, ampak izčrpani. Ne več motivirani, ampak ujeti. Ne več ambiciozni, ampak prestrašeni, kaj se bo zgodilo, če se ustavimo. Takrat se lahko začne pot v izgorelost, o kateri smo pisali tudi v prispevku o preprečevanju izgorelost na delovnem mestu.

Ko razvoj zamenjamo za popravljanje sebe

Ob Francki sem razmišljala tudi o še eni naši značilnosti. Včasih želimo na delovnem mestu svoje šibke točke za vsako ceno spremeniti v močne. Če smo manj natančni, si zadamo, da bomo postali izjemno natančni. Če smo bolj introvertirani, si želimo postati družabni, glasni, prodorni, skoraj ekstrovertirani (ker naj bi bilo to v naši družbi bolj sprejemljivo). Kot da osebnost ne bi bila del naše notranje strukture, ampak projekt, ki ga je treba popraviti do naslednjega ocenjevalnega razgovora.

Seveda se lahko razvijamo. Lahko se učimo novih vedenj, strategij, načinov komuniciranja, organizacije dela in samoregulacije. A osebnostne lastnosti so razmeroma stabilne. Njihovo spreminjanje je možno, vendar običajno zahteva čas, zavestno delo, podporo, včasih coaching, svetovanje ali psihoterapijo. Zato se sprašujem: zakaj se tolikokrat trudimo postati nekdo drug, namesto da bi najprej razumeli, kdo smo?

Ustaviti se ni enako odnehati

Morda bi se morala Francka enkrat ustaviti. Ne zato, ker je šibka. Ampak zato, ker je človek. Morda bi morala pogledati naokrog in se vprašati: kje sem na tem klancu? Je res edina pot ta, da pridem na vrh? Ali obstajajo še druge poti? Lahko za trenutek zadiham? Lahko pogledam, kaj nosim s seboj, kaj znam, kaj me veseli, kaj mi daje občutek smisla?

Kateri voz v resnici lovim?

Tudi v karieri se moramo včasih ustaviti. Ne šele takrat, ko nas telo prisili. Ustaviti se moramo prej in se vprašati: katere priložnosti imam ta trenutek? Katera vrata se odpirajo? Katerega voza v resnici sploh ne želim več loviti? Kje tečem zato, ker sem izbrala pot, in kje zato, ker me žene strah?

Morda je poletje pravi čas za tak razmislek. Ko kuhamo marmelado. Ko zalivamo vrt. Ko sedimo v senci. Ali ko se peljemo proti morju, a tokrat z glavo zares v avtu in ne še vedno v službi. Morda je čas, da vsaka in vsak od nas pogleda svojo Francko in jo vpraša: ali res moraš še naprej teči? In morda je najbolj odrasla odločitev v karieri prav ta, da nehamo teči za vozom, ki ga nikoli nismo zares želeli ujeti.

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.