Diskriminacija staršev otrok s posebnimi potrebami na delovnem mestu

V literaturi in vsakdanjih pogovorih pogosto slišimo kakšno besedo o diskriminaciji zaposlenih na delovnem mestu, bodisi žensk, starejših, pripadnikov manjšin, invalidov in podobno. Redko pa zasledimo kaj o diskriminaciji staršev otrok s posebnimi potrebami, čeprav se tudi tovrstna diskriminacija pojavlja. Da bi to tematiko osvetlila s strokovnega vidika, sem se pogovorila z doc. dr. Katarino Babnik, ki ima bogate izkušnje tako s kadrovsko prakso kot z akademskim delom. Poklicno pot je začela v Luki Koper v kadrovski službi, po doktoratu s področja psihologije dela in organizacije pa se je usmerila v akademsko delo. Danes deluje na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete UL.

Razumevanje in vzroki diskriminacije

1. Kako bi opredelili diskriminacijo staršev otrok s posebnimi potrebami na delovnem mestu?

Diskriminacija pomeni nepošten odnos do posameznika zaradi njegovih osebnih okoliščin. V tem primeru ne gre za osebne lastnosti posameznika, temveč za njegovo življenjsko situacijo – starševstvo otroka s posebnimi potrebami. Neposredna diskriminacija v takšnih primerih ni zelo pogosta, razen v obliki diskriminacije preko povezave, ko je posameznik obravnavan nepravično neenako zaradi povezanosti z osebo z določeno lastnostjo. To se lahko kaže na primer v tem, da delodajalec kandidata ne želi zaposliti zaradi njegove družinske situacije in z njo povezanih predpostavk. Pogosteje pa gre za posredno diskriminacijo. Ta izhaja iz pravil in praks, ki so enake za vse zaposlene, vendar s tem diskriminirajo tiste z zahtevnejšimi življenjskimi okoliščinami, v tem primeru z otrokom, ki potrebuje dodatno nego, oskrbo in čas. Tak pristop temelji na prepričanju, da je enaka obravnava vseh tudi najbolj pravična, čeprav lahko v resnici vodi v nepravičnost, saj ne upošteva specifičnih potreb in možnosti posameznikov.

2. Zakaj do take diskriminacije sploh prihaja?

Diskriminacija je vedenjska komponenta stališč oziroma stereotipov, ki temeljijo na določenih prepričanjih oz. »znanju«, ki pa ni nujno pravilno ali objektivno. Za diskriminacijo staršev otrok s posebnimi potrebami so pogosto ključni razlog prav zmotna prepričanja, na primer da nimajo enakih kariernih želja, potreb in ciljev kot drugi zaposleni. Ne gre torej za zaznano tekmovalnost ali grožnjo, temveč predvsem za usmiljenje in pričakovanje, da posameznik ne zmore enako kot drugi – da je sicer prijazen in pozitiven, a manj kompetenten. Prav zato diskriminacija pogosto ostane neprepoznana, saj se ne kaže kot neposredno zavračanje, temveč bolj subtilno in posredno. Ob tem pa posameznikov pogosto nihče ne vpraša o njihovih dejanskih ciljih, doživljanju situacije in načinih usklajevanja življenja, kar dodatno ohranja zmotne predstave.

Izzivi staršev z usklajevanjem dela in družine

3. V literaturi se za starše otrok s posebnimi potrebami pojavlja tudi pojem starši oskrbovalci. Skrb za otroka s posebnimi potrebami namreč pogosto vključuje zelo intenzivno in nepredvidljivo oskrbo – od zdravstvenih pregledov in terapij do koordiniranja izobraževalnih prilagoditev in različnih oblik pomoči. Kako takšne obveznosti vplivajo na usklajevanje dela in družine pri teh starših?

Izkušnje kažejo, da so ti starši pogosto zelo utrujeni, saj skrb za takega otroka vzame več časa in energije, poleg tega pa njegove potrebe niso stalne, temveč se lahko spreminjajo iz dneva v dan ali celo znotraj istega dne. Čeprav danes obstajajo določene institucije in oblike podpore, se njihova dostopnost in učinkovitost razlikujeta glede na konkretno situacijo in potrebe otroka. Zaradi teh zahtev se starši pogosto odločajo za prilagoditve na kariernem področju. Lahko se zavestno odpovejo bolj zahtevnim ali časovno obremenjujočim delovnim mestom, tudi če bi jih glede na izobrazbo in sposobnosti lahko opravljali. Pogosto se odločijo za delo z bolj predvidljivim urnikom, brez izmenskega dela, nočnih dežurstev ali daljših odsotnosti. Čeprav k uspešnemu usklajevanju dela in družine prispeva tudi dinamika v družini, se pogosto izkaže, da oba starša težko hkrati sledita zelo intenzivni karierni poti. Poleg tega se lahko starši soočajo z občutki krivde, kadar se ne morejo v celoti posvetiti otroku, ki potrebuje več pozornosti, zato pogosto prilagodijo svoje prioritete.

4. Ali menite, da se organizacije danes dovolj zavedajo izzivov, s katerimi se soočajo starši otrok s posebnimi potrebami, ali je ta tema še vedno premalo prepoznana?

Tudi ob določeni meri empatije si je te situacije težko zares predstavljati, če jih posameznik ne doživi sam. Nihče, ki nima takšne izkušnje doma, ne more v celoti razumeti, s čim se ti starši dejansko soočajo. Nerazumevanje se seveda lahko pojavi tudi pri vodjih in kadrovskih strokovnjakih, sploh če jim primanjkuje empatije, fleksibilnosti in seveda izkušenj s starševstvom ter zahtevnejšimi družinskimi situacijami. Izkušnja staršev je zato zelo odvisna od konkretnega delovnega okolja in vodje. Pozitivni primeri kažejo, da lahko vodje z več razumevanja in odprto komunikacijo pomembno prispevajo k razbremenitvi zaposlenih v težjih življenjskih situacijah, na primer z začasno prerazporeditvijo dela znotraj tima. Vendar takšni pristopi pogosto niso sistemsko urejeni, temveč temeljijo na individualnih lastnostih vodij.

Različne oblike diskriminacij

5. Starši otrok s posebnimi potrebami so lahko na delovnem mestu žrtve različnih oblik diskriminacij. Ena izmed njih je tako imenovana diskriminacija na osnovi statusa, ki temelji predvsem na stereotipih o starših oskrbovalcih na delovnem mestu. Kakšni so te stereotipi in kako vplivajo na njihovo obravnavo na delovnem mestu?

Pogosto so prisotna prepričanja, da ti starši nimajo visokih kariernih ciljev, da niso pripravljeni ali zmožni dodatnih obremenitev ter da se zato ne splača vlagati v njihov razvoj. Tako ostanejo na nekem delovnem mestu, kjer so zahteve manjše, bolj rutinske. Ponuja se jim manj možnosti za pridobitev dodatnih znanj, izkušenj, sodelovanja s tujino, napredovanj.

6. Druga oblika je diskriminacija na osnovi prilagoditve, ki se lahko pojavi takrat, ko zaposleni uporablja prožne oblike dela, kot so skrajšan delovni čas, delo od doma ali fleksibilen urnik. Na kakšne načine lahko uporaba takšnih prilagoditev vpliva na položaj zaposlenega v organizaciji?

Zelo podobno. Zaradi teh prilagoditev ima zaposleni manj možnosti za napredovanje ali sodelovanje pri pomembnejših nalogah. Lahko pride tudi do posrednega nasilja, na primer do negativnih pripomb o odsotnosti ali prilagajanju urnika. Če organizacija teh prilagoditev ne razume ali jih ne podpira, lahko to vodi v dodeljevanje manj zahtevnih, bolj rutinskih nalog, saj delodajalec pričakuje, da na takšnega zaposlenega ne more računati. Vendar to ne drži nujno – tudi ob prilagoditvah lahko posameznik v času, ki ga ima na voljo, pomembno in kakovostno prispeva k delu organizacije.

Posledice in dileme zaposlenih

7. Kakšne posledice ima lahko diskriminacija staršev otrok s posebnimi potrebami za njihovo psihološko dobrobit, zadovoljstvo pri delu in dolgoročno tudi za organizacije same?

Pri starših se te izkušnje sčasoma inkorporirajo v identiteto. To niso kratkotrajne posledice, ampak nekaj, kar se lahko vleče celo življenje. Pojavljajo se občutki krivde, nerealiziranosti, pa tudi občutki nedokončanih nalog. Na ravni podjetja oz. organizacije pa se lahko začne pojavljati tekmovalno vzdušje in klima, kjer si zaposleni med seboj ne zaupajo. In mislim, da tega ni malo, tudi v Sloveniji ne.

8. Je po vašem mnenju sploh smiselno, da starši delodajalca obvestijo o otrokovi oviranosti, če to lahko povzroči stigmatizacijo in obsojanje s strani nadrejenih in sodelavcev?

Takoj ko nekdo začne uveljavljati določene ugodnosti, mora delodajalca o tem obvestiti, saj grejo te zadeve preko sistemov. Če teh ugodnosti zaposleni ne uveljavlja, potem ne vidim razloga, da bi to omenjal. To pa lahko hkrati pomeni tudi, da potrebe otroka niso tako velike. Po drugi strani pa je treba vedeti, da se lahko delodajalec zelo pozitivno odzove na tovrstno družinsko situacijo zaposlenega. Zato je smiselno razmisliti, v kakšnem delovnem okolju je zaposleni in kako to okolje sprejema takšne situacije. Če ima srečo, lahko naleti na ljudi, ki ga bodo zelo dobro razumeli, in ne bo imel nobenih težav. Če pa tega razumevanja ni, potem res ni nobenega razloga, da bi o tem govoril.

Možnosti za zmanjševanje diskriminacije

9. Kaj bi morali narediti organizacije, politika ali širša družba, da bi se diskriminacija staršev otrok s posebnimi potrebami na delovnem mestu zmanjšala?

Ko uvajamo nove ukrepe, je ključno, da sodelujemo s skupnostmi staršev otrok s posebnimi potrebami – da preverjamo, kaj dejansko še potrebujejo in kakšne so realne možnosti države, da jih podpre. Pomembno je tudi, da država preko zakonodaje jasno zaveže delodajalce k poštenemu ravnanju in upoštevanju specifičnih potreb teh staršev. Nekaj tega že imamo, ampak vedno je prostor za izboljšavo. Na ravni organizacij pa mislim, da so lahko delovna mesta tudi prostor, kjer posameznik za nekaj časa “zbeži” od vsakodnevnih skrbi in razvija drug del svojega življenja. Da pa je to mogoče, se mora počutiti sprejetega in ne obsojanega zaradi koriščenja prilagoditev. Ključno je, da organizacije teh prilagoditev ne obravnavajo kot posebne usluge, ampak kot temeljne pravice – podobno kot pravico do plače, malice ali odmora. Tako se bodo tudi starši počutili manj “posebne”.

10. Ali poznate kakšne primere dobrih praks organizacij, ki posebej dobro podpirajo starše otrok s posebnimi potrebami?

Žal na tem področju ne. Kar pa je lahko tudi znak, da je to še vedno nek tabu, o katerem nočemo govoriti.

doc. dr. Katarina Babnik

Vas zanima psihologija dela? Naročite se na obveščanje in bodite na tekočem!