Blog

Adijo, odhajam!

Piše: Eva Boštjančič

Iris je odšla v Anglijo, Iva na Nizozemsko, Alenka v Moskvo. Jaz pa ostajam tukaj, v megleni in nič kaj optimistični Ljubljani. Zakaj je tako, da drugi lahko zberejo dovolj motivacije in si najdejo priložnost za delo v tujini, jaz pa o tem le sanjam, razmišljam in pišem?

507e33b3926bddeb1c84ccd55b0ee20cRaziskave kažejo, da je razlogov – za njihovo odločitev »oditi« in mojo »ostati« – veliko. Zasledila sem zanimivo ugotovitev, da ima vsak izmed nas gen DRD4, ki napoveduje, ali bomo iskali nova doživetja in se selili ali pa bomo raje ostajali doma. Ugotovitev je nastala kot stranski rezultat raziskave, ki je bila objavljena leta 1999, ko so se štirje znanstveniki lotili proučevanja vzorcev in razpršenosti genov med različnimi celinami prazgodovinskih prednikov. Tako se gen DRD4 povezuje z vedenji, ki so povezana z iskanjem novosti, hiperaktivnostjo in nagnjenostjo k tveganjem. Ta gen so v prazgodovini imeli tisti odločilni posamezniki, ki so odhajali iz Mezopotamije ter pogumno odkrivali in prenašali našo civilizacijo na območja Evrope, Azije, Afrike in Amerike. Tudi druge študije so podkrepile navzočnost gena DRD4 in človeka, ki ima omenjeni gen, opisale kot osebo, ki odkriva nove kraje, ideje, pokuša neznano hrano, navezuje stike z neznanimi ljudmi, raziskuje seksualnost; na splošno veliko laže sprejema gibanje, spremembe in avanture.

Neambicioznost slovenskih delodajalcev duši kadre

In kaj so poleg podedovanega genskega zapisa še razlogi, da Slovenci odhajajo v tujino, podobno kot so naši predniki odhajali s trebuhom za kruhom? Če začnemo pri našem sistemu, gre predvsem za sistem, ki ne ceni in ne spoštuje dovolj slovenskih izobražencev in strokovnjakov. Ne ponuja jim dovolj priložnosti, ni ustreznih možnosti osebnega in strokovnega razvoja in seveda ni dovolj delovnih mest za vse.

Čeprav slovenski delodajalci po eni strani zelo neradi zaposlujejo tujce, pa po drugi dajejo Slovencem preredko vedeti, da so dobri, zanesljivi in zavzeti zaposleni, na katere kaže računati tudi v prihodnje. Država svojim državljanom obljublja socialno varnost, a ko si leto ali dve brez dela, ko si še vedno odvisen od staršev in različnih oblik pomoči, marsikomu prekipi in spakira kovčke. Marsikoga lahko dušijo tudi
togost, usmerjenost v sedanjost (in ne v prihodnost) ter neambicioznost slovenskih delodajalcev.

Res je, da so že po naravi mladi bolj odprti za spremembe, da si želijo eksperimentirati, pri čemer lahko prav iskanje delovnih izkušenj v tujini pomeni del takšnega eksperimenta. Res je, da slovenski strokovnjaki v Sloveniji iščejo, pa pogosto ne najdejo ustreznega izziva, zato ga začnejo iskati drugje. Res je tudi, da je naš finančni sistem oblikovan tako, da za preživetje štiričlanske družine potrebujemo vsaj dve plači. In če je eden od zakoncev dalj časa brez dela, je lahko to razlog za selitev.

Zgodba ima vedno dve plati

In potem rečejo »adijo« in odidejo. Včasih sami, včasih v dvoje,  pogosto iz Slovenije odhaja vsa družina. Mi ostajamo in se nam cedijo sline, včasih smo celo privoščljivi za vse, kar se jim bo lepega zgodilo. Ker drugje je gotovo lepše, boljše in zaslužiš lahko veliko več. Ne, s tem se ne bi strinjala. Res je, da je marsikatero kulturno okolje bolj prijazno, socialni sistem bolje deluje, a zgodbe Slovencev, ki delajo v tujini, imajo vedno dve plati. Že na začetku, še pred spoznavanjem novega okolja, je treba izpeljati postopek selitve, ki je neizogibno dolgotrajen in zahteven. Pri vživljanju v navade nove države pa lahko naletimo na vrsto ovir ali postopkov, o katerih pred selitvijo nismo niti vedeli, da obstajajo in da nam bodo pozneje omejevali prilagoditev na novo življenjsko in delovno okolje (na primer tekoči račun lahko v Veliki Britaniji odpreš šele po treh mesecih zveznega dela, za mobilni telefon pa potrebuješ tekoči račun). In seveda tu nisem le jaz. Tu je moj partner, moja družina, tu so starši, ki ostajajo v domovini, prijatelji, ki me imajo radi, a se jim zdi, da sem daleč in zato začnejo opuščati redne stike z mano. V trgovini ne dobim masla, na katerega sem bila navajena, ali ne najdem revije, ki sem jo tedensko brala.

Vrata v svet so priprta

2129f03b75607d1d18b145111e214bdeA delo v tujini pomeni izziv in nas krepi, ponuja nam izkušnje, ki nam jih ne da noben slovenski univerzitetni študij. Vsak dan v novi deželi se nam nehote in nevede ponujajo številne priložnosti – spodbujanje in odprtost za kritično razmišljanje, nova znanja, mednarodno poslovno okolje, novejše tehnologije, večje možnosti za kreativnost, novi socialni stiki. In čeprav ste mislili, da bom razmišljanje sklenila z odgovorom »ne, v tujino se ne splača iti«, končujem tako – vsi imamo priprta vrata v svet, ki je res globalna vas, a le sami si lahko ta vrata na stežaj odpremo in zgrabimo nove priložnosti, zaradi katerih bomo vsekakor bogatejši. Bogastvo pa se splača.

Članek je izšel v tiskani izdaji Financ, 25. 1. 2016

Advertisements