Piše: Daša Dolenc

V Sloveniji je približno deset tisoč slepih in slabovidnih oseb, zaposlenih pa jih je le okoli 6 %. To pomeni, da slepe in slabovidne ljudi redko srečamo na delovnih mestih. Poleg komunikacijskih ter orientacijskih ovir se pogosto soočajo tudi s problematiko zaposlovanja zaradi družbenih stereotipov o slepoti. S pomočjo posebnih pripomočkov in novih tehnoloških rešitev pa lahko danes slepi in slabovidni že delajo z najsodobnejšimi komunikacijskimi sredstvi. S tem so si v zadnjem desetletju pridobili možnost večje socialne vključenosti, hkrati pa so se jim odprle nove oblike in možnosti zaposlovanja.

Razen nekaterih opravil, kot je na primer pilotiranje letala, lahko slepa ali slabovidna oseba opravlja skoraj vsako delo. Tako kot vsi ostali ljudje, morajo imeti tudi slepe ali slabovidne osebe za to, da bodo dobile zaposlitev, določena usposabljanja, izkazati pa morajo specifične spretnosti in izkušnje. Napredek v tehnologiji je razširil možnosti za slepe in slabovidne osebe ter tako omogočil konkurenčnost na trgu dela (Strobel, Fossa, Arthanat in Brace, 2006). Danes obstajajo slepi in slabovidni sekretarji, prevozniki, medicinske sestre, znanstveniki, borzni posredniki, pisarniški delavci, poslanci, novinarji, spletni oblikovalci, učitelji in še bi lahko naštevali. Tako kot kateri koli drug delavec sicer potrebujejo prava orodja za opravljanje dela, le da v tem primeru obstajajo še dodatna orodja, ki olajšajo opravljanje delovnih nalog. Kljub vsem napredkom pa se tisti slepi in slabovidni, ki dobijo zaposlitev, soočajo tudi s številnimi drugimi težavami. Med drugim precej težko premagujejo različne socialne ovire (Naraine in Lindsay, 2011). Vse to lahko znižuje njihovo zadovoljstvo in jih hkrati ovira pri učinkovitem delu. V Sloveniji je bil za slabovidne zaposlene pomemben predvsem napredek informacijsko-komunikacijske tehnologije, kljub temu pa je internet za slepe v veliki meri še nedostopen. Če bi že ob razvoju in načrtovanju informacijske tehnologije upoštevali potrebe različnih invalidov, morda ne bi bilo potrebno dokupovati dragih in zapletenih računalniških sistemov ter dodatnih pomagal (Žibret, 2016).

Čeprav obstajajo nekatere ovire pri zaposlovanju, pa lahko določeni dejavniki doprinesejo tudi k prijetni vključitvi slepih in slabovidnih v delovni proces. Raziskave kažejo, da je precej pomembno to, kako delodajalci gledajo na slepe in slabovidne zaposlene ter kako jim pomagajo pri vključevanju v različne vidike organizacijske dinamike (Golub, 2006). Spodaj je tako naštetih sedem nasvetov oziroma korakov, ki jih mora narediti delodajalec, da lahko slepim in slabovidnim zaposlenim omogoči večjo delovno uspešnost ter boljšo socialno vključenost:

1. Temeljne vrednote se prenašajo od zgoraj navzdol

Notranje vrednote organizacije imajo pomemben vpliv na uspeh vseh zaposlenih. Ko ključne vrednote pridejo iz vrha organizacije in jih nadrejeni uporabljajo pri svojem načinu vodenja, pa ima posledično to za zaposlene velik pomen. Delodajalec je tisti, ki lahko s pomočjo svojega načina dela spodbuja raznolikost zaposlenih kot eno od močnih točk organizacije, ne pa le kot nujno zlo. Poleg tega lahko izvaja programe za spodbujanje ozaveščenosti o raznolikosti in izobražuje zaposlene o mitih, povezanih z ljudmi, ki imajo med drugim okvare vida. Konec koncev pa lahko delodajalci z vedenjem, ki je v skladu z vrednotami organizacije, težijo tudi k razvoju bolj kolegialnega vzdušja, v katerem vsi zaposleni spoštujejo medsebojne sposobnosti in težave, ne glede na njihove pomanjkljivosti.

2. Napolniti je potrebno »škatlo z orodjem«

Ker so delodajalci odgovorni za to, da njihovi zaposleni opravijo svoje delo, jim morajo zagotoviti tudi vsa fizična orodja, ki jih zaposleni potrebujejo za izvajanje svojega dela. Orodja slepih in slabovidnih zaposlenih tako vključujejo prilagojene bralnike zaslona, primerno programsko opremo ter Braillove tiskalnike. Delodajalci lahko napolnijo škatlo z orodjem tako, da najprej vprašajo zaposlene z motnjami vida, kakšno opremo potrebujejo, hkrati pa preverjajo, ali jim je dostopna vsa nova, nadgrajena oprema.

3. Dostopnost in prilagoditve

Pomembno je zagotoviti dostopnost in prilagoditev v vseh vidikih dela. Vsa oprema in naprave morajo biti dostopni vsem zaposlenim, poleg tega pa morajo tudi zaposleni z okvarami vida prejeti enake informacije kot ostali sodelavci (zlasti kadar se uporablja neelektronska komunikacija). Dobro je, da delodajalci ob zaposlitvi nekoga, ki ima okvare vida, pregledajo postopke v podjetjih in identificirajo tiste, ki jih je potrebno prilagoditi ali spremeniti. Ko delodajalci načrtujejo prihod zunanjih govorcev oziroma nove dogodke, je npr. zaposlenim z okvarami  vida primerno zagotoviti  vse informacije dovolj zgodaj, hkrati pa je pomembno da so jim tudi informacije, predstavljene na sestankih, dostopne takoj.

4. Odnos šteje

Delodajalci bi si morali prizadevati, da so omejitve nekaterih zaposlenih transparentne (se ne prikrivajo ostalim sodelavcem). Prav tako je dobro druge zaposlene spodbujati, da se osredotočijo na posameznikove prednosti, ne pa na njegove omejitve. Delodajalci morajo po potrebi zagotoviti pomoč, vendar pa ne smejo prevzeti vodstva pri nudenju pomoči. Poleg tega morajo spodbuditi zaposlene z okvarami vida, da drugim predstavijo svoj način dela in kako jim lahko sodelavci pri tem pomagajo (pokažejo jim na primer, kako deluje njihova prilagojena oprema). Zaposleni z okvarami vida je lahko tudi poskusna oseba za testiranje uporabnosti opreme in lokacije srečanj (če bo dostopna in primerna zanj, potem bo primerna tudi za vse brez okvar).

5. Besede povedo toliko kot dejanja

Slepi in slabovidni zaposleni imajo lahko veliko koristi, če jim sodelavci in delodajalec zagotovijo nekaj besednih znamenj, ki jih dajo dovolj informacij o okolju, ne da bi “pretiravali”. Takšni govorni znaki vključujejo pripovedovanje slepim in slabovidnim zaposlenih, ko nekdo vstopi v sobo, obveščanje o podrobnostih pogovora in telesnega jezika udeležencev in ozaveščanje o drugih vrstah družbene interakcije (na primer kdo prihaja in kdo maha). Delodajalci lahko zaposlene z okvarami vida povabijo, da poučijo ostale sodelavce o tem, kako biti opažen pri slepi in slabovidni osebi oziroma kako lahko osebi z okvaro vida olajšajo delo in sodelovanje.

6. Pričakujte enako delovno učinkovitost

Pomembno je, da pričakujemo enako stopnjo učinkovitosti od vseh zaposlenih (ob pogoju da smo za slepe in slabovidne osebe prilagodili dostopnost vseh programov in prostorov). Ključ uspeha tistih delodajalcev, ki jim je slepe in slabovidne zaposlene uspelo dobro vključiti v delovno okolje je v tem, da je potrebno biti na vseh točkah prilagodljiv, predvsem pa na področju načina dela.

7. Medsebojno prilagajanje

Zadnji korak je prepoznavanje, da obstajajo razlike med posamezniki, zato se jim je potrebno prilagoditi, ne glede na to, ali bo to dodalo vrednost delovni uspešnosti ali ne. Možno je, da imajo ljudje drugačna mnenja, vendar so delodajalci tisti, ki morajo narediti pomembne spremembe v politiki organizacije, pa tudi organizacijski praksi. So tisti, ki morajo v vsakodnevno delo vključiti vzajemni prilagoditveni model, kar pomeni da se mora vsak zaposleni počutiti varnega, cenjenega in spoštovanega ne glede na njegove omejitve. Cilj je, da delodajalci prepoznajo, spoštujejo in cenijo raznolikost.

Osebe, ki so slepe in slabovidne, je potrebno pri delu podpirati in spodbujati, da ostanejo v službi, kadar koli je to mogoče. Hkrati jim morajo nadrejeni in sodelavci zagotoviti prave informacije, nasvete, opremo in podporo, ki jim olajšajo delo in omogočijo napredovanje v svoji karieri. Napredek v tehnologiji pomeni, da lahko slepi in slabovidni ljudje premagajo številne ovire za delo, s katerimi so se soočali v preteklosti. Poleg tega danes obstajajo številni programi dodeljevanja sredstev, zato lahko veliko stroškov pokrije vlada. Tako organizacije nimajo nobenega razloga, da slepih in slabovidnih oseb ne bi zaposlile. V Sloveniji je dela še veliko. Leta 2016 so tako npr. na okrogli mizi ugotavljali, da bi bilo potrebno bolje organizirati procese zaposlovanja oseb s posebnimi potrebami, hkrati pa tudi bolje povezati šolski sistem s skupinami delodajalcev, okrepiti vlogo usposobljenih mentorjev ob prihodu na trg dela ter izboljšati možnosti pridobivanja delovnih izkušenj (Žibret, 2016).

Za delodajalce, ki se vsakodnevno srečujejo s posamezniki ranljivih skupin, kamor spadajo tudi slepi in slabovidni zaposleni,  je lahko koristna znanstvena monografija »Ranljive skupine na trgu dela: psihološki pogled na izzive in priložnosti«.

Več o zaposlovanju slepih in slabovidnih oseb si lahko preberejo tudi v spodnjih člankih in povezavah:

Golub, D. B. (2006). A Model of successful work experience for employees who are visually impaired: The results of a study. Journal of Visual Impairment & Blindness, 100(12), 715–725.

Naraine, M. D. in Lindsay, P. H. (2011). Social inclusion of employees who are blind or low vision. Diabillity & Society, 26(4), 389–403.

Strobel, W., Fossa, J., Arthanat, S., in Brace, J. (2006). Technology for access to text and graphics for people with visual impairments and blindness in vocational settings. Journal of Vocational Rehabilitation,24(2), 87–95.

Žibret, A. (2016). Tudi slepi in slabovidni hočejo delati. Pridobljeno s spletne strani http://www.delo.si/novice/ljubljana/tudi-slepi-in-slabovidni-hocejo-delati.html.