Blog / Stres in izgorelost / Uspešnost in učinkovitost / Zdravje in dobro počutje

Mi gremo pa na … morje?

Piše: Aneja Kutin, infografika: Lena Gabršček 

Nekako, pustimo kako, sem se znašla pred branjem Zakona o delovnih razmerjih. Poglejmo si najprej najbolj atraktiven del. Ne, ne govorim o plačilu, ampak o dopustu. Letni dopust je ”daljše obdobje odsotnosti z dela, podeljeno zaposlenemu, namenjen za počitek, rekreacijo ali potovanja, in traja več kot dva dni.” Najprej me prijetno preseneti beseda rekreacija; sprva pomislimo na zimske smučarske oddihe v Dolomitih, ali morda – za tiste bolj ”pridne” – kolesarske izlete po Toskani. A to še zdaleč ne pokrije vsega.

Zadnjič je kolega prišel na kavo in medtem, ko sva z balkona opazovala zbiranje temnih oblakov na nebu, sva preverila vremensko napoved, da presodiva, ali naj si za pot domov izposodi dežnik. Ne bo potrebno, čez eno uro bi moralo že sijati sonce. Kot vir dodatnih informacij uporabiva še radarsko sliko in res, »tole bo samo krajša ploha, naslednjih nekaj dni pa se nam obeta krasno vreme«. Kolega se spomni, da že dolgo ni bil v hribih in po tem, ko na hitro preveri, ali nima morebiti v službi v naslednjih dneh česa posebej pomembnega, se po hitrem postopku odloči, da bo vzel tri dni dopusta, si s tem podaljšal vikend in se odpravil v gore. Tudi sicer večino svojih  prostih dni preživi na podoben način, aktivno. Ko malo bolje pomislim, je takšnih kar nekaj ljudi, sploh mlajših. Kako bodo preživeli svoj prosti čas, je seveda stvar vsakega posameznika, ampak lepo, da so se tole rekreacijo odločili dodati tudi v zakon.

Okej, dalje. Če je oseba zaposlena za pet delovnih dni v tednu, ji pripada 20 delovnih dni dopusta, če je zaposlena za šest delovnih dni, pa 24. Po občutku bi bilo v zameno za zgolj enodnevni vikend pošteno letno dodati več kot samo štiri dni, ampak naj bo, že vedo. Dodatni dnevi dopusta med drugim pripadajo osebam s statusom starejšega delavca in delavcem, ki še niso dopolnili 18 let starosti. Mladoletni torej dobijo dodatnih sedem dni letnega dopusta, tega pa nisem vedela. No, pa saj kar pošteno, jaz bi jim dala še kakšnega dodatnega. Ali pa morda ne, ker se niso pridno učili in ostali v šoli … ampak kaj mi vemo, zakaj niso ostali v šoli. Že prav, da  imajo teh sedem dni. Z 18. letom pa ti jih potem vzamejo in nanje (oz. na pet izmed njih) čakaš do 50. leta, ali pa še dlje, če se podjetje dodatne dneve dopusta odloči pripisovati postopoma in ne vseh naenkrat. Ti dodatni dnevi bi sicer bolj prav prišli prej, ko si še poln energije in entuziazma, ter ko imaš družino in z majhnimi otroci hodiš na počitnice … No, temu je sicer namenjen tisti dodatek za delavce z otrokom do 15. leta starosti. Po drugi strani upokojenci pravijo, da nikoli nimajo časa… mogoče jim pa ga začne zmanjkovati že prej, ravno tam okoli petdesetega leta?

»Delavec ima pravico izrabiti en dan letnega dopusta na dan, ki ga sam določi«. Kaj, samo en dan? Kaj pa ostali, pa ja nima firma 19 dni kolektivnega dopusta? Dve alineji nižje piše, da je »delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta do konca tekočega koledarskega leta«. Hmm, ampak tudi če ni v tistih dneh, ki zaposlenemu ustrezajo? Ok, kakšni šolniki imajo pri tem res precej zvezane roke, ampak samo en dan … ne vem, ne predstavljam si najbolje. Hvala bogu za delodajalce, s katerimi se lahko sporazumno dogovorimo o tem, kdaj bomo šli na dopust. Pač, ko ustreza meni in ko me v službi ne bodo preveč pogrešali. Deset dni hrvaške obale? Dajmo reči 14, saj je »letni dopust mogoče izrabiti v več delih, vendar mora en del trajati najmanj dva tedna«. Upam si reči, da smo imeli pri tem nekaj prstov vmes tudi psihologi, saj so raziskave pokazale, da prosti večeri in vikendi niso zadostna količina prostega časa za posameznika, da si »napolni baterije« in zreducira stres, ki ga doživlja v službi, kar lahko dolgoročno zelo ogrozi naše psihično in fizično zdravje. V eni izmed longitudinalnih študij so celo ugotovili, da naj bi imeli posamezniki, ki niso odhajali na dopust, večjo stopnjo umrljivosti! Če pa to ni dovolj dober razlog, da bi izkoristili vsega, ki nam pripada … Človek bi rekel, da bo velika večina izkoristila vse proste dni, ki jih imajo na voljo, vendar temu ni tako. No ja, vsaj ne povsod. Španci, Finci, Francozi in Brazilci od svojih povprečno 30 dopustniških dni izkoristijo vse, medtem, ko Italijani in Nemci vzamejo prostih od 25 do 28 dni. Japonci od 20-ih prostih dni v povprečju izkoristijo polovico, Južnokorejci od 15-ih prav tako. Toliko jih pripada tudi povprečnemu Američanu, Kanadčanu ali Mehičanu in od tega doma letno ostanejo 12 do 14 delovnih dni.

Tako se vprašamo, zakaj za vraga zaposleni ne porabijo vsega dopusta? Delavce med drugim zavirajo težave s krivdo – v neki ameriški raziskavi so ugotovili, da se 9 % zaposlenih boji, da bodo v primeru izrabe celotnega dopusta s strani delodajalca ocenjeni negativno. 14 % jih poroča o visoki stopnji slabe vesti oz. občutka krivde, 29 % delavcev med dvema dopustoma navadno ne gre na oddih kakšno leto, 22 % pa jih čuti, da bi morali ob začetku novega delovnega mesta delati vsaj kakšno leto, preden vzamejo prvi dopust. Oh, kaj pa vem, mislim, da ga bom jaz kar izkoristila.

Vabljeni tudi k ogledu kratkega filma z naslovom Dopust. Iti ali ne iti? To je zdaj vprašanje.

 


Aneja Kutin je študentka magistrskega študija psihologije na FF UL, ko svoj čas preživlja na najrazličnejše načine – narava, branje, plavanje, taborjenja za otroke, risanje, hribi, potovanja, hrana, spanje … v iskanju ravnovesja med delanjem tisočih stvari, brez da bi si vzela minuto za zajem sape ter večurnim strmenjem v zrak ter delanjem ničesar.