Ali ste ZA ali PROTI objavi vaših osebnih podatkov?

Piše: Nejc Ašič

Četrta industrijska revolucija in z njo povezana digitalizacija sta resno načeli vprašanje zasebnosti zlasti na kadrovskem področju. Sprejeli smo nov Zakon o varstvu osebnih podatkov. Socialna omrežja pa so v razcvetu – tam najdemo praktično vse informacije drug o drugemu. A se potem spet bojimo, da nas delodajalec »pogoogla« na spletu, preden nas zaposli. Pa sem se vprašal – je sodobna digitalizacija s seboj prinesla največjo kontradiktornost človeka, ko ne pozna več meja svoje zasebnosti in ne vemo, katere informacije sploh še deliti in katerih ne?

Navdih za te vrstice sem dobil po premišljevanju o novem Zakonu o varstvu osebnih podatkov^[1], ki je bil sprejet maja 2018 ravno zaradi dobe digitalizacije, kjer se načenja vprašanje zasebnosti človeka. Pred kratkim me je tako obšla misel, kako ironični smo postali kot družba. Na eni strani objavljamo praktično skorajda vse iz svojega vsakdanjega življenja – od tega, kaj jemo, s kom se družimo in kakšna so naša prepričanja. Po drugi strani pa s prej omenjenim zakonom želimo karseda transparentno obveščanje o tem, kje, zakaj in do kdaj se naši osebni podatki hranijo. Zaznavam torej konfliktnost med samovoljnim deljenjem naših osebnih podatkov, za katere pa se najverjetneje zaradi zakona bojimo, kje in zakaj se bodo shranjevali.

Zasebnosti dajemo tako na zakonski ravni vse več pozornosti. Nov zakon pokriva področje informacijske zasebnosti^[2], ki zajema zbiranje in upravljanje z osebnimi podatki. Nov zakon je s seboj prinesel ogromno sprememb v podjetjih in delovnih organizacijah, kjer mu morajo slediti. Od tega, kako obveščati svoje stranke glede hranjenja njihovih osebnih podatkov, do urejanja svojih spletnih strani. V tujini poročajo^[3] celo o novem poklicu, t. i. uradniku varovalca osebnih podatkov. Slednji naj bi še bolj sistematično, kot je to počel pred novim zakonom, skrbel za legitimno hrambo občutljivih osebnih podatkov strank, ki so v stiku z organizacijo, prav tako pa skrbi, da se organizacija resnično ravna po novi uredbi zakona. Podjetja in organizacije se lahko prav tako potegujejo za certifikate in licence, ki potrjujejo ravnanje organizacije po novem zakonu. V Veliki Britaniji celo obstaja kampanja Your data matters^[4], ki skuša ozavestiti ljudi, da morajo za njihove osebne podatke v prvi vrsti poskrbeti sami. Tudi v slovenskem prostoru je moč zaslediti tako anekdote ljudi o absurdnosti novega zakona kot spletne seminarje, kjer se lahko podjetja podučijo, kako pomembne člene zakona implementirati v prakso. Tako je vpliv novega zakona na organizacije zelo konkreten.

Kako varni so v resnici naši osebni podatki? *Foto: Pixabay*

Nov zakon pa je s seboj prinesel tudi vse večjo skrb ljudi za svoje osebne podatke. Na britanskem portalu sem zasledil, da naj bi kar 95 % vprašanih menilo, da jim je pomembno, da vedo, da so njihovi osebni podatki varni, pri čemer pa jih manj kot polovica pozna pravo definicijo, kaj je osebni podatek. Drugi portali^[5] poročajo tudi o tem, da naj bi kar 56 % vprašanih v Evropski Uniji menilo, da njihovi delodajalci ne naredijo dovolj, da jih informirajo o hrambi njihovih osebnih podatkov.

Tako se predvsem vprašam, zakaj imamo kot družba in tudi kot posamezniki do vprašanja osebnih podatkov dvojna merila. Na eni strani želimo svoje življenje z drugimi deliti, na drugi strani pa se bojimo Orwellovih prerokb, da »nas veliki brat gleda« (čeravno je njegova fikcija že davno resničnost). Je mogoče nov Zakon o varstvu osebnih podatkov pravzaprav le posledica tega, da smo se kot posamezniki že preveč razkrili?

Osebno verjamem v pravo. Zato podpiram nov Zakon o varstvu osebnih podatkov in o njegovem čedalje širšem poudarjanju, da se moramo po njem zgledovati. Zato tudi podpiram idejo, da se ta zakon kot prvo upošteva v tistih sferah, kjer imamo opravka z najbolj ranljivimi vprašanji človeka – v sferah upravljanja s človeškimi viri. Tako zakon vsekakor predstavlja korak naprej v toku sodobnega časa. Osebno pa tudi verjamem v socialna omrežja. Namreč apel teh misli ni moraliziranje, da je s selfiji in socialnimi omrežji kaj narobe. Podpiram jih! In sem njihov ponosen uporabnik, saj mi omogočajo izredno kakovostno razvedrilo v prostem času! Mogoče se pa ravno zato ne bojim, kje se moji podatki hranijo – dokler se ne uporabijo proti meni.

Na eni strani delimo vse naše informacije na spletu, na drugi strani pa se bojimo, da bodo ti podatki zlorabljeni. Mačehovsko ravnanje z našimi lastnimi osebnimi podatki? *Foto: Pixabay*

Nekaj pa je res. Kot družba, ki se digitalizira, »všečka« in prezentira v vse bolj raznovrstnih oblikah, smo čedalje bolj odprti. Bolj transparentni. Dostopni drug drugemu. Digitalizacija je meje, tako pravne, kadrovske, karierne in tako dalje, vse bolj zabrisala. To je pač trend sodobnega in predvsem prihajajočega časa. In ravno zato je potrebno zakonsko slediti toku sprememb in določene primere, ki uidejo mejam etike ter morale, prehiteti ter jih zakonsko sankcionirati. Predvsem pa ljudem nuditi občutek, da so varni in da se njihovi podatki ne zlorabljajo. Pri tem pa morajo imeti občutek svobode in ne nadzorovanosti.

O svobodi v povezavi varstva osebnih podatkov pa je govorila tudi Nataša Pirc Musar, slovenska bivša informacijska pooblaščenka, ki se je pravno ukvarjala z vprašanjem zasebnosti današnje družbe. »Zasebnost je zame tista osnovna človekova pravica. / … / Prepričana sem, da brez svobode posameznik ne bo razvijal ne sebe in ne družbe,« je dejala v enem izmed svojih intervjujev^[6]. In resnično je svoboda posameznika, da odloča o svojih osebnih podatkih, tisto ključno, kar nas mora pri sorodnih vprašanjih voditi. Možnost izbire in obveščenosti.

VIRI:

O AVTORJU:

Sem ljubitelj daljnosežnih pogledov in opazovalec lastnih čustvenih stanj, katere rad vsakič znova predano sprejmem. Ljubitelj Evrovizije, slovenske glasbe, medijskega prostora in televizije ter na splošno psihologije množic. Obožujem opazovati vpliv medijskih sporočil na ljudi in sovplivati na dobre zgodbe, ki se dotaknejo ljudi na globljem nivoju. V prostem času si tako rad najdem takšne hobije, ki že skorajda pomenijo delo – a vsako delo skušam opraviti s čim večjo ljubeznijo. Ko imam voljo, rad športam, še raje pa se posladkam z dobrimi veganskimi umetninami.