Kaj je učenje, kako nam pomaga na naši izobraževalni in karierni pot? Marsikdaj vseživljenjsko učenje pomeni mero zaposljivosti, premalokrat pa kulturni in socialni razvoj posameznika ali učenje za skupno dobro.
Avtor: Anže Primožič
Ko sem po 9 letih osnovne in 4 letih srednje šole prišel na Filozofsko fakulteto, je bila ena prvih misli, ki sem jih slišal od več profesorjev, da sem s tem, da želim postati psiholog, sprejel dejstvo, da se bom moral vse življenje učiti in izobraževati. Misel sem res vzel kot dejstvo, katerega ozadje se pač ne preizprašuje. Do pred kratkim.
Ena od članic Andragoškega centra Slovenije je v posnetku navedla, da se ji zdi največja korist vseživljenjskega učenja znanje, ki nam daje večjo možnost izbire, s tem tudi večjo svobodo. Poudarila je še, da nam hkrati daje tudi večjo odgovornost, da s svojimi dejanji in odločitvami na vsakodnevni ravni soustvarjamo boljši svet. Ob pogovoru z vrstniki in ob branju članka Mladi v ujetništvu vseživljenjskega učenja (Brezovec, 2017) pa sem se začel spraševati, kaj pa pravzaprav zgornje besede pomenijo za študenta, počasi stopajočega na svojo poklicno pot. Zavedati sem se začel, da koncept vseživljenjskega učenja sloni na neoliberalističnih načelih (Brezovec, 2017). Kot lahko razberemo iz političnega in vsakdanjega diskurza je danes učenje čedalje bolj v vlogi zadovoljevanja potreb trga dela. Kapitalistična družba in njena teorija človeškega kapitala govorita o vse večjih zahtevah po visoko usposobljeni delovni sili. Vseživljenjsko učenje je torej postal socialni imperativ sodobne družbe do posameznika (Kodelja, 2005).
Izobraževanje se v sodobni družbi – družbi znanja – torej dojema kot ekonomska investicija. Posameznik naj bi ves čas skrbel za to, da se dodatno izobražuje, kar naj bi mu v prihodnosti koristilo, da bi ostal konkurenčen. Poraja pa se mi vprašanje, kaj za posameznika pomeni, če si dodatnih izobraževanj finančno ne more privoščiti. Prijava na marsikatero delavnico ali seminar lahko stane veliko denarja. Za primer vzemimo študentko psihologije, ki želi postati psihoterapevtka. Si lahko z denarjem, ki ga morda zasluži s študentskim delom ob študiju, privošči izobraževanje iz določene psihoterapevtske smeri v vrednosti več sto evrov? Ne nazadnje, zakaj potem sploh študira psihologijo, če njena formalna izobrazba na koncu petletnega izobraževanja ne bo kaj dosti pripomogla k temu, da bi postala psihoterapevtka?
Ob tem razmisleku se lahko vprašamo tudi o pomenu formalne izobrazbe in nazivov, ki jih mladi (na prehodu v odraslost) z njo pridobimo. Spominjam se, kako so nas profesorji kot brucem na fakulteti opozarjali, da naj si začnemo v času študija nabirati izkušnje s prostovoljnim delom ali pa se udeleževati različnih drugih obštudijskih izobraževanj, saj nam samo naziv mag. psih. v prihodnosti verjetno ne bo zagotavljal vseh želenih delovnih mest. Tudi sedaj, ko počasi zaključujem študij, me včasih spreletavajo občutki strahu pred kariernim neuspehom. Sem morda pridobil premalo znanja, premalo izkušenj, da bi lahko konkuriral svojim kolegom? Se moramo res ves čas dokazovati in izboljševati?
Glavna spodbuda, ki sem jo poslušal in ji verjel vsa leta izobraževanja, je bila: »Da boš imel na koncu odprta vsa vrata …« Sedaj pa s strahom, če nisem ob formalnem izobraževanju morda pridobil premalo izkušenj in dodatnih znanj, stojim pred »odprtimi vrati« karierno verjetno nič manj dezorientiran kot prej. Predvsem pa utrujen od tega, da se moje vseživljenjsko učenje pravzaprav po 19 letih formalnega izobraževanja šele začenja.
Meni, in verjamem, da še marsikateremu mlademu, predstavljajo vsa omenjena vprašanja in pomisleki precejšen vir stresa, če ne celo tesnobe. Ob hlepenju po tem, da bi z vsem pridobljenim znanjem in izkušnjami bili mladi na trgu dela čim bolj konkurenčni, pa smo verjetno pozabili, da naj bi bil cilj učenja splošni kulturni in socialni razvoj posameznikov ter učenje za skupno dobro (Brezovec, 2017).
DODATNO BRANJE
Brezovec, L. (2017). Mladi v ujetništvu vseživljenjskega učenja-Predstavitev izsledkov raziskave o doživljanju zahtev po vseživljenjskem učenju med mladimi odraslimi. Andragoška spoznanja, 23(3), 105–120.
Kodelja, Z. (2005). Vseživljenjsko učenje – od svobode k nujnosti. Sodobna pedagogika, 56(2), 11–21.
O AVTORJU:
Sem Anže Primožič, radoveden študent magistrskega študija psihologije na Univerzi v Ljubljani, ki poskuša razumeti svet in ljudi, ki ga soustvarjajo. Zanima me predvsem področje pedagoške psihologije, saj menim, da lahko psihologi s svojim delo veliko pripomoremo k oblikovanju otrok v razmišljujoče in odgovorne odrasle.
psihologijadela.com 