psihologijadela AI,anksioznost,Blog,HRM,Lastnosti trga dela,moderna tehnologija,prihodnost,Psihologija dela

Družba onkraj dela – kam izginja smisel?

V zadnjem času, ko zjutraj odpremo družbena omrežja, pri kosilu pogledamo časopis ali zvečer prižgemo televizijo, lahko v naslovih vse pogosteje zasledimo besedno zvezo umetna inteligenca. Naslovi, ki jih »krasi« s svojo prisotnostjo, navadno nimajo pretirano pozitivne konotacije – strah, da nam bo speljala delo, nas nadomestila, je otipljiv. A takšni naslovi pogosto spregledajo dejstvo, da število delovno sposobnih posameznikov počasi, a vztrajno upada. Je torej strah sploh upravičen? Bo prihajajoča revolucija na področju dela res odvzela delo ljudem, ali bo le zasedla tista delovna mesta, za katera tako ali tako ne bo ljudi, da bi jih opravljali? Morda pa nas v resnici podzavestno skrbi nekaj popolnoma drugega kot to, da bo na drugi strani pulta namesto človeka stal robot.

Avtorica: Eva Boštjančič

Ko številke postanejo zgodba

Ko sem pred nekaj leti skozi oči strokovnjakinje za psihologijo dela prvič bolj natančno pogledala graf rojstev v Sloveniji, me je stisnilo pri srcu. Od leta 1983 število živorojenih otrok močno upada (tako je bilo leta 1998 12.000 rojstev manj kot 15 let nazaj). To ni samo številka – to je zgodba o tem, kdo bo čez deset let stal za pultom, učil naše otroke, zdravil naše bolezni ali pisal tovrstne bloge.
Medtem ko danes mnogi mislijo, da ljudi po obdobju COVID-19 »ni več«, je resnica preprostejša – teh ljudi sploh nikoli ni bilo dovolj. Že dolgo vemo, da prihajajo manjše generacije, a kljub temu se brezobzirno vedemo, kot da nas prihodnost ne zadeva.

Prihajajoči val – umetna inteligenca in izgubljeni poklici

OECD je v svojem poročilu (2023) zapisal: »Čeprav je uporaba umetne inteligence v podjetjih še razmeroma nizka, hitri napredek – vključno z razvojem generativne umetne inteligence (npr. ChatGPT) –, zniževanje stroškov in vse večja dostopnost delavcev z znanji s področja umetne inteligence nakazujejo, da so države OECD morda na pragu revolucije umetne inteligence … Če upoštevamo vse avtomatizacijske tehnologije, vključno z umetno inteligenco, je 27 % delovnih mest v poklicih z visokim tveganjem avtomatizacije.«
To pomeni, da bo v Sloveniji, kjer je delovno aktivnih 991.000 ljudi, v prihodnjih letih kar 267.000 delovnih mest izginilo ali se drastično spremenilo. Četrt milijona ljudi bo torej iskalo nove poti do smisla in preživetja.
Kje bodo našli delo? Kje priložnost, da se bodo počutili koristne, priznane, samozavestne?

Ko delo izgublja pomen

Pred leti sem v zapisu “Delo nam prinaša slavo, denar ali še kaj drugega?” razmišljala, da delo ni le vir zaslužka, ampak predvsem vir osebnega razvoja. Danes, deset let pozneje, opažam, da se vrednost dela v očeh mladih hitro spreminja.
Mladi si želijo sproščenega življenja brez obveznosti. Od življenja pričakujejo, da bo “fajn”. Ob tem pa opažam vse več nesamozavesti, negotovosti in pomanjkanja jasnih ciljev. Delo zanje pogosto ni več pot do samouresničitve, temveč zgolj sredstvo za pridobitev udobja – za šport, oblačila, potovanja ali nov telefon.
Toda, kaj vse izgubljamo, ko delo izgubimo kot vrednoto?

Samopodoba, samozavest in delo

Raziskave kažejo, da se samozavest v delovnem okolju oblikuje prek občutka učinkovitosti, kompetentnosti in potrditve – torej skozi delo samo. Ko posameznik vidi, da zmore, raste njegova samopodoba.
Delo ni le naloga, ki jo opravimo, temveč je prostor, kjer preizkušamo sebe, gradimo odnose, spoznavamo svoje meje in presežke. Vsaka pohvala sodelavca, uspešno zaključen projekt ali premagana težava v timu je kamenček v mozaiku osebne identitete.
Ali večjo poklicno identiteto prinaša dopust v Grčiji ali uspešno zaključen projekt v službi? Ali nas bolj izpolni obisk lepotnega kirurga ali spoznanje, da smo s svojim delom komu olajšali ali celo polepšali dan?


Medtem ko danes mnogi mislijo, da ljudi po obdobju COVID-19 »ni več«, je resnica preprostejša – teh ljudi sploh nikoli ni bilo dovolj.

Kdo bo delal v prihodnosti?

Slovenski antropolog Dan Podjed pravi, da prehajamo v “družbo onkraj dela”. Delo bo obstajalo – a vprašanje je, kdo ga bo opravljal. Roboti? Umetna inteligenca, ki je pametnejša od nas? Ali morda nihče več?
Geoffrey Hinton, eden od »očetov umetne inteligence«, opozarja, da se bližamo trenutku, ko bodo stroji presegli človekovo inteligenco. Če bo umetna inteligenca res pametnejša od nas – ali bomo mi še tisti, ki odločamo, kdo dela in kdo ne?
Zgodovina ne pozna primera, da bi manj “inteligentni” vladali bolj “inteligentnim”. A prav to se nam morda dogaja.

Ne čakajmo

Smo novembra 2025. “Družba onkraj dela” ni več oddaljena prihodnost – že trka na vrata.
Zato se moramo vprašati:
Kaj nam delo pomeni?
Kaj izgubljamo, če ga izgubimo?
In predvsem – kdo bomo postali, če nas delo, ta starodavni vir smisla, povezanosti in samozavesti, ne bo več oblikovalo?

Tudi sama sem si to vprašanje v zadnjem času večkrat zastavila. Kaj bi počela, če dela ne bi bilo? Moj odgovor se mi zdi preprost – zasadila bi visoke grede in začela vrtnariti. Delala bi kot prostovoljka. Morda bi celo začela z majhno podjetniško zgodbo na področju turizma.
In ko o tem razmišljam, se nasmehnem. Vse, kar bi počela, je – spet delo.
Ker delo ni le to, kar nam prinaša dohodek. Je tisto, kar nas drži pokonci, povezuje in daje občutek, da smo živi.

Dodatno branje

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.