»Življenja ne smeš pozabiti živeti«

Andreja Mali in temne plati vrhunskega športa

Avtorica: Tara Štraus

Andreja Mali je profesionalna slovenska smučarska tekačica in biatlonka z več kot dvajsetletno kariero vrhunske športnice. Začela je pri desetih letih, s tekom na smučeh, ki sta ga trenirala že brat in sestra. Oče je opazil njen talent in jo vpisal v klub, nato pa jo je pot sama popeljala v reprezentanco in naprej do svetovnega pokala ter olimpijskih iger.

Njena kariera je bila izredno uspešna. Na svojih prvih olimpijskih igrah v Salt Lake City-ju je tekmovala tako v vlogi tekačice kot biatlonke. Osvojila je sedmo mesto v individualnem šprintu in deveto mesto v štafeti. V obeh disciplinah je tekmovala še dve leti, nato je bila samo biatlonka. Na olimpijske igre se je vrnila še dvakrat. Na tekmi svetovnega pokala v Milanu leta 1998 je za Slovenijo osvojila tudi prve stopničke v teku na smučeh na sploh. Leta 2015 je pri 37 letih, ko večina športnic njene discipline že zaključi svojo tekmovalno kariero, dosegla osmo mesto na Svetovnem prvenstvu, svoj najboljši individualni rezultat. Leto pozneje je tudi sama zaključila svojo tekmovalno kariero in se posvetila vlogi trenerke ženske mladinske reprezentance v biatlonu, ki jo je opravljala osem let.

Danes, pri 48 letih, pravi, da jo šport še vedno definira in je ostal velik del njenega življenja. Še vedno teče in uči tek na smučeh, izvaja individualne tečaje in vadbe, otroke uči streljanja z zračno puško in tako naprej. Poleg športa pa je našla tudi nove hobije, najbolj izstopa vrtnarjenje, gojenje domače zelenjave in sajenje dreves. V hecu pove, da si doma želita postaviti arboretum.

Kako si prišla do rezultatov, ki si jih verjetno želi vsaka mlada športnica, ko se poda na to pot?

Pot je težka, ampak ko si mlad, se tega niti ne zavedaš, res je vse zabava, vsaj mi smo živeli tako. Že v mladinskih kategorijah smo trenirali zelo močno, ampak smo se znali zabavati. In rezultati so potem prišli sami od sebe.

Veliko se v vrhunskem športu govori o odrekanju, a sama tega nisem čutila, saj sem si naredila življenje tudi v biatlonu, kar je zelo pomembno. Imela sem ogromno prijateljev tako v športu kot doma in sem se dobesedno povsod zabavala. Ne morem reči, da sem se čemurkoli odrekala. V šolo sem hodila redno, redno sem končala tudi Fakulteto za šport. V vrhunskem športu se mi zdi najbolj pomembno, da živiš življenje. Ker če ga pozabljaš živeti in si usmerjen samo v šport, se v težkih trenutkih nimaš na nič dobrega opreti, npr. na prijatelje doma, študij ali nek hobi izven športa.

Zanima me, ali bi zdaj izbrala isto pot in ali si v svojo odločitev kdaj podvomila? So bili kdaj trenutki v življenju, ko si razmišljala, da bi to pot prekinila? Kako si se s temi trenutki soočala?

Mogoče ne bi izbrala iste, bi pa podobno. Šla bi v vrhunski šport, ampak če bi vedela vse to, kar vem zdaj, bi bilo to čisto nekaj drugega. Ampak ne veš. Izkušnje pač moraš pridobivati skozi življenje. Šla bi drugače, veliko bolj zdravo, že prej bi se veliko več izobraževala. Bi pa šla. Pa prej bi nehala, definitivno. Ampak tale kariera do 38. leta je enostavno bila moja pot.

Ali bi izpostavila kakšno stvar, za katero ti je žal?

Na koncu svoje športne kariere in v trenerstvu bi izpostavila predvsem odnose. Vrhunski šport je res »nezdravi šport«, če se ga ne greš zdravo. Jaz sem se ga po 30. letu želela iti čim bolj zdravo in sem izstopala v tej luči. Bila sem veganka v vrhunskem športu, zato so mi vsi gledali v krožnik. Enostavno te ne sprejmejo, ker se jim to zdi čudno. Imela sem tudi svoj sistem treningov in sem bila spet drugačna. Ves čas sem bila drugačna in to je bilo občasno kar težko.

Ekipe ne izbereš sam, jo pač dobiš in z njo preživiš več kot 200 dni. To niso ljudje, s katerimi se ves čas super razumeš in ko začneš razmišljati s svojo glavo, je še težje. Enostavno je bil to najtežji del – odnosi znotraj ekipe, ker je veliko egoizma. Jaz lahko samo rečem, da se da vrhunske rezultate dosegati tudi na nežen način.

Kaj pa so neki občutki v teh trenutkih, ki so zares težki?

Imaš celo ekipo, ki naj bi dihala zate, a na koncu imaš občutek, da si enostavno sam. Zato je dobro, da imaš izven ekipe strokovnjake, ki ti pomagajo. Jaz sem si to zgradila kasneje v moji karieri, prijatelje oz. ekipo, ki mi je tudi od zunaj pomagala. To so bili psihologinja, strelska trenerka itn. Ker so velikokrat bili težki trenutki in enostavno si se moral znajti sam. Ko ti ne gre, te potrepljajo po rami, mogoče so pripravljeni na kakšen pogovor, ampak enostavno je premalo. Vse je odvisno od tega, kaj sam narediš s temi občutki. Če si trmast, če se »butaš po glavi«, če nisi dovolj dober, je to toliko težje. Jaz sem morala velikokrat zadihati zunaj ekipe, da sem se sestavila in prišla nazaj ter oddelala tako, kot znam in je bilo dobro. In če nimaš nekje svoje ekipe je zelo težko.

Bi izpostavila specifično situacijo?

Dotaknila se me je izkušnja, ko nisem šla na OI v Soči, ker sva bili skozi sezono samo dve tekmovalki in nisva mogli doseči določene kvote za nastop dveh tekmovalk na OI. Zato je bil prostor na OI samo za eno tekmovalko in ker jaz nisem šla, nismo mogli sestaviti ekipe za mešano štafeto. V tistem obdobju pred OI smo bili svetovni podprvaki v mešani štafeti in peti na svetovnem prvenstvu, pa nas kljub dobrim rezultatom niso spustili na OI. To je taka izkušnja, za katero vem, da mi jo je bilo takrat zelo težko sprejeti. Žalostno je bilo zato, ker je sistem v mednarodnem biatlon tak, da je odločila samo ena oseba.

Se ti zdi mogoče, da bi se lahko končala kariera od koga, ki je zares dober, preden bi se razvila do konca?

Ja, predvsem v mladinski kategoriji je tega veliko. Veliko jih neha na prehodu iz mladinske reprezentance v svetovni pokal. Današnja mladina vidi, koliko truda bo treba vložiti, če hočeš zmagati in se prej odločijo za študij, za delo in tako naprej. Se mi zdi, da čim si malo bolj čuteč in občutljiv, zate ni prostora v vrhunskem športu, saj te prej ali slej pohodijo. To je moč vrhunskega športa, ki je mogoče ne bi smel imeti.

Poznam primer talentiranega tekmovalca, ki se enostavno ni ujel s trenerjem. Mogoče je malo bolj začutil stvari, začutil, da mogoče ni to to, pa je iskal kaj drugega, se malo lovil in je končal zelo kmalu, kljub velikemu potencialu. Vleklo ga je drugam, ampak če bi bile razmere malo drugačne, bi gotovo vztrajal.

Sama si v svoji karieri dosegla precej uspeha, ampak si se verjetno srečala tudi z zgodbami športnikov, ki so manj uspešne. Kakšen je ta svet takrat? Kako odreagirajo ljudje?

Ob neuspehu te mediji »požrejo«, to je dejstvo. Saj so lepi komentarji, ampak vmes so tudi… Hočem reči, da je zelo težko, če kot športnik nisi dovolj močen (in to je zelo redko). Če nimaš podpore doma, podpore izven ekipe, potem si izgubljen. V določenih primerih se lahko to katastrofalno konča.

Zelo podobno je tudi pri uspehih, povsod si sam. Ko končaš kariero, ko je konec vsega, je kriza, lahko hitro padeš v črno luknjo. Po karieri sem tudi sama rabila nekaj časa, da sem se navadila, da sem zdaj doma in mislim, da to doživi vsak. Telo vibrira, ker si vajen neprestane akcije, prisotnosti ljudi, telefonskih klicev itd. In potem, sploh če ne veš, kaj boš delal naprej, se zgodi nič. In nič vrhunskega športa je smrt. Telo pa vibrira in pač različno odreagiramo. Jaz sem rabila mogoče leto, dve, da mi je postalo super. Pa je super! Komaj sem čakala, tudi zaradi samega partnerskega odnosa doma. Nekega dobrega odnosa ti ne moreš »furati« s takim načinom življenja, da si toliko od doma. Potem, ko nehaš in prideš domov, pa vidiš, kako je življenje lahko lepo.

Sama sem bila tudi že kar stara in utrujena, tako mentalno kot fizično. Na koncu kariere predvsem mentalno. Zato je mogoče, da v trenutku, ko končaš, sploh nimaš energije začeti z novo kariero. Konča se ritem vrhunskega športa in kar naenkrat živiš čisto drugo življenje. Zato je dobro, da imaš neko podporo doma. Jaz sem jo imela in sem tudi vedela, kaj si želim, če pa tega nimaš, pa je zelo težko, sploh si ne morem predstavljati.

Ali bi rekla, da pogrešaš biatlon, kot si ga poznala takrat?

Mogoče ta del druženja, ampak drugače ga ne pogrešam, ker me to življenje tukaj toliko bolj pomirja in je iskreno… Ker tam ni čisto tako, tam je veliko bolj toksično okolje kot je to, ki ga imam zdaj. Tudi sosedje doma so iskreni, nežni ljudje. Tam je tega zelo malo.

Se dotakneva sistema oz. kako je vse skupaj urejeno finančno?

Jaz sem imela to srečo, da sem bila 20 let zaposlena v vojski. Ampak vseeno moraš doseči dober rezultat, da prideš v vojsko in potem vzdrževati ta rezultat, pa še prosto mesto mora biti. Ampak biatlon ima kar dober renome, da se zaposluje v vojski. In imaš socialno oskrbo itd. Plača je pa minimalna in hkrati je kriza, če športnik ne začne že pri 18 letih razmišljati za naprej. Ne moreš pri 27 letih nehati pa imeti nobene delovne dobe. Tudi če je tekmovalec dober, še vedno to ni toliko denarja, da bi ga kupčkal za po karieri. Celo če je kariera vrhunska, si v minusu. Enostavno nisi preskrbljen, tudi če imaš kakšno medaljo ali nagrado… moraš biti kar redno med prvih 15, da si preskrbljen. Sponzorja danes načeloma dobiš, ampak to niso ogromni zneski. Pod črto, ko zaključiš kariero imaš malo, tudi če imaš neke vrhunske rezultate. Zato moraš razmišljati, kaj boš po karieri delal, definitivno. To je danes s strani Olimpijskega komiteja že zelo dobro poskrbljeno. Že v času kariere je poskrbljeno za izobraževanje tekmovalcev in pomoč pri iskanju druge kariere.

Kako pa je po karieri?

Ne bom rekla, da si kar čez noč pozabljen, čeprav tudi si, sploh če nimaš nekih konkretnih rezultatov. Zato je toliko bolj pomembno v času profesionalne vrhunske kariere športnika, da se izobražuješ. Časa imaš dovolj, da lahko študiraš, da najdeš še neko drugo strast ali pa drug hobi, da imaš še druge stvari, katerih se oprimeš in sprostiš glavo.

Ne moreš samo razmišljati, kaj boš naslednji dan treniral. Glavo moraš odklapljati. Narediš trening, analizo in odklopiš. Vrhunsko je, če ti to uspe, ne da si 100 %. Kaj sploh pomeni biti 100 % v vrhunskem športu? Tukaj vidim velik minus prej kot plus. Ne moreš biti 100 %, saj se ti telo sesuje, glava pa poči, ker je preveč. Vmes moraš »spuščati ventile«.

Če se dotakneva podrobneje telesa, kako je s stanjem po zaključku?

Lahko bi rekla, da je vrhunski šport v določeni meri zelo nezdrav, povsod greš čez meje. Je pa tudi odvisno, koliko časa ga delaš in na kakšen način. Jaz mislim, da ga danes lahko delaš zdravo, do neke mere. Saj greš čez sebe, ampak telo se regenerira in danes imaš znanje, na kakšen način, zato se da. Včasih pa ni bilo tako. Ni bilo toliko govora o prehrani, ki je zelo velikega pomena ali o drugih regeneracijah.

Naša generacija je bila res pridna, mi smo res trenirali, hkrati pa smo veliko »žurali«. Jaz sem izgorela do 26. leta, kar je bila zame neka prelomnica. Rekla sem si: »Zdaj pa dovolj, moraš iti malo drugače.« Takrat sem popolnoma vse spremenila, ker sem morala. Želela sem obnoviti, regenerirati telo in se boljše počutiti. Čutila sem utrujenost, mogoče že malo obupanosti, ker enostavno ni moči. Takrat sem se začela ukvarjati tudi z zdravo športno prehrano, kar je danes ena najpomembnejših stvari v športu.

V katerem primeru bi nekomu odsvetovala športno kariero?

Zelo težko vprašanje. Jaz je sploh ne bi odsvetovala. To je ena zelo fajn izkušnja, vsakemu bi dala to izkušnjo, ker se veliko naučiš, veliko dobiš ven, veliko je lepega. To je kot življenje, dobro in slabo, gor in dol, vzponi in padci… Zelo je fajn, prepotovali smo cel svet. Ampak vseeno se moramo zavedati, da si ne izbereš ljudi, s katerimi greš več od doma, kakor si doma. Je pa izkušnja lepa.

A se ti zdi, da je kdaj sama kariera mogoče negativno vplivala na odnose doma?

Ja, seveda. Sploh zadnje leto sem ugotavljala, da sem vedno prihajala domov sesuta, utrujena in posledično tečna ter z energijo iz ekipe, ki pa je kar močna ego energija. Potem se v dveh dneh sestaviš in že greš. Domov prinašaš vso to težo, ki jo doma čutijo, kar tudi ni najbolj zdravo, se napolniš in nato greš spet tja in spet prideš domov sesut. Tak začaran krog je bil.

Kaj bi povedala mali Andreji?

Naj se ne sekira, ker je brez zveze. Jaz sem se preveč pogosto sekirala, kot športnik in tekmovalec. Na koncu je vse skupaj res samo igra in to je to… pa življenje.